S Špelo, natakarico z novoletne žurke, sva se občasno dobivala. Najino razmerje, če lahko rečemo občasnemu seksu v zgodnjih sobotnih urah po prežurirani noči razmerje, je bilo idealno. Verjetno najdeš pod besedno zvezo „idealno razmerje“ v slovarju najino sliko in opis – občasen seks brez obveznosti. Njeno pravo ime je bilo Tamara, a ker sem jo prva dva tedna, ko sva se spoznala, klical Špela, se je ime prijelo. Bila je rjavolaska z dolgimi lasmi in postavo, ki se je ne bi branile tudi super manekenke. Bila je zelo „na izi“, čeprav izredno inteligentna in pridna. Študirala je medicino, hkrati pa še delala kot natakarica. Kasneje sem izvedel, da je sicer iz precej premožne družine, a sta jo starca finančno odrezala, saj je preveč žurirala in razbila še nekaj avtomobilov zraven – čisto filmska zgodba. Lahko pa iz prve roke poročam, da ji je streznitev v obliki lastnega dela dobro dela. Kot rečeno – ženska na mestu.
Ta petek se je začel precej običajno – par piv, kratka turneja po nekaj barih in končam ob treh zjutraj precej pijan pri Špeli ob šanku. Spet je delala, ampak če ste kdaj delali v baru, potem veste, da so ob treh zjutraj natakarji običajno bolj pijani od strank. Enako je veljalo za Špelo oz. kot je ona temu pravila: „Vsaj en plus tega dela!“ Končala je ob štirih in odmajeva se do njenega stanovanja. Takoj po vstopu v stanovanje planeva eden po drugemu in cunje so hitro na tleh. Verjetno se vsi moški strinjamo – božati golo žensko telo – mehko in dišeče je nekaj najlepšega. Planem po njej kot majhen otrok po liziki. Pijan seks je nekaj neverjetnega – menjava položaje kot v porniču – po dvajsetminutni ekstazi le končava. Grem v kopalnico, ko opazim, da je počil kondom. Grem nazaj do Špele – še vedno gola leži na postelji: „Ej problem imava – kondom je vmes počil.“
„Se pravi, da ti je prišlo vame? Fino … Ugani kam greva jutri zjutraj?“ mi odgovori.
Zaspiva za nekaj ur – zbudiva se ob devetih, oba z glavobolom. Še dobro, da je sobota, tako da imava oba čas … Kot „sokrivec“ za včerajšnji incident, se seveda ponudim, da grem z njo v lekarno, da dobi „morning after“ tabletko. Pač nočem biti še fotr …
Ker Špela ni najbolj prepričana, katere tablete rabi (malo ironično, glede na to da študira medicino, ampak nisem hotel pametovati), hoče še prej iti k zdravniku. Prideva v bolnišnico in se napotiva k dežurnemu ginekologu. Bolnišnica izgleda, kot da jo je čas pozabil in je ostala v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega tisočletja. Na vratih ginekološke ambulante dejansko piše „Dispanzer za žene“. Hočem se smejati, ampak me Špela samo grdo pogleda, da naj se ne delam norca. Sori, ampak a smo lahko malo bolj sodobni – očitno bi morala biti poročena, da sva lahko tukaj. Stopiva v čakalnico in notri naveličano sedi 8 nosečnic – vse brez tipov, hitro ugotovim zakaj. Usedeva se v kot in takoj začutim, kako cela čakalnica strmi vame. Vse nosečnice me gledajo in počutim se, kot da sem dežurni krivec za vse njihove težave – kot da sem jih jaz naredil noseče. Ker se hočem nekoliko zamotiti in hkrati vseeno ne delovati totalno živčno, vzamem v roke eno izmed revij, ki je bila tam. Na mojo nesrečo so imeli na mizi samo ženske revije o nosečnosti in ostalih čudovitih zadevah, ki spadajo zraven. Ves živčen takoj odložim knjižno gradivo in ugotovim, da je boljše, če se igram z mobitelom. Ženski pogledi in soba polna hormonov seveda ostaja. Ta dan se res ni dobro začel. Špela me sicer hoče malo potolažiti, saj je dejansko vesela, da sem imel toliko jajc, da sem šel z njo – priznam, malo je manjkalo pa bi zbežal. Čakava približno 20 minut (najdaljših 20 minut v mojem življenju), da le pride ven sestra in Špela stopi do nje – gre notri in čez par minut se vrne ven z receptom. Sledi obisk lekarne, da dobi tablete in za nagrado za mojo hrabrost me pelje na kavo. Pijeva kavo, nastavljava se prvim pomladanskim sončnim žarkom, Špela vzame prvo tableto in dan kar naenkrat postane lepši. Kako ti lahko ena majhna zadeva, kot je tabletka, polepša dan.
