Mogoče je naslov precej zavajajoč, a ugotavljam, da je večina stvari v življenju enakih – zavajajočih. Po mojem skromnem mnenju je najboljši dokaz v nasprotnem spolu. Le-ta že od pozne pubertete naprej zavaja s svojim izgledom, svojimi mislimi in na koncu seveda z dejanji.
Zgodba je iz letošnjega poletja – kolega, sicer nekaj let starejši, je naredil (kot temu pravi drug kolega) „najboljšo napako“, ko je napovedal, da se bo poročil. Seveda je bila povabljena celotna naša klapa in tudi z Emo sva se udeležila veselega dogodka.
To je bila tudi dobra prilika, da smo se lahko vsi lepo napravili in še posebej ženski del je užival v pripravah – v neskončnih pogovorih o tem, kaj bo katera oblekla, kašno frizuro bo imela in kateri čevlji gredo zraven. Moški del je seveda le molče srebal pivo, saj je bila naša oprava čisto enostavna, pogovor pa v smislu: „Ti, a boš ti dal obleko gor?“ in odgovor: „Ja.“ Nato še drugo vprašanje: „Kaj pa kravata?“ in odgovor: „Ja.“ In zaključek: „Ok, jaz bom enako naredil!“
Prišel je dan poroke in vse priprave so se izplačale – Ema je izgledala kot iz filmov – kratka modra obleka z dekoltejem, ki je več razkrival kot skrival, ravno prav visoke petke ter dolgi svetli lasje, speti na desno stran glave. Kljub vsemu temu se s pogledam na njej vedno znova vračam k dvema stvarema in, ne, nista to njena, sicer zelo očitna, atributa, ampak sta to njen nasmeh in njene oči. Nasmeh mi vedno polepša dan, njene oči pa s takimi iskricami vedno povedo vse, tudi tisto kar noče, da povejo … Za povrh tega pa seveda umrem vedno, ko vidim njeno postavo … Popoln paket hude ženske, ki pa lahko vseeno zapije cel dan z mojimi prijatelji.
Vsi smo, seveda, čakali večerni del oz. „ohcet“, ko bomo lahko začeli malo bolj konkretno piti in, seveda, ko zadeva postane precej bolj sproščena in veliko zabavnejša.
Tako kot večina tipov na temu svetu tudi jaz trpim za ne tako redko boleznijo, in sicer da sem brez ritma pri plesu. Ema bi se, seveda, rada vrtela celo noč (kdo bi ji zameril pri taki postavi) in ker se jaz precej bolj držim šanka, ona potem pleše z vsakim, ki hoče plesati. Na žalost, to tudi pomeni z veliko strici, ati in dedki … Po kakšni uri pride nazaj do mene: „Sedaj me pa ti pelji plesat, ker imam dovolj, da me ti stari prdci cel večer šlatajo in grabijo za rit, zraven pa še mislijo, kakšni frajerji so!“
„A to potem pomeni, da te pa jaz ne smem za rit prijeti vmes?“
Njen odgovor je zloben nasmeh, ki pusti preveč prostora za lastno interpretacijo.
Mogoče je edino pravično, da z vami tudi delim, da moja bolezen ni omejena samo na pomanjkanje ritma, ampak (kot je to v navadi pri velikemu deležu moške populacije) po tem, ko nekaj spijem (oz. v tem dotičnem primeru precej vina in nekaj viskijev pri šanku), dobim napačno predstavo o tem, da imam ritem. Realna slika je, da skačem po plesišču pol beata prekmalu ali prepozno in uboga Ema mi poizkuša slediti, pa čeprav dobro ve, da nama ne gre ravno najbolje. Za povrh tega znam ravno dve plesni figuri, tako da se Emi že vrti po milijon obratih … A kljub temu se zabavava, pijače padajo in celotna zadeva izpade kot fenomenalno.
Okoli treh sva oba že fino okajena, saj padajo runde pri šanku, kot da je to naša zadnja noč. Sredi plesa in predvsem zaradi njenega abnormalno erotičnega plesanja si ne morem več pomagati in ji začnem namigovati, če greva na WC na enega „quickija“. Mogoče se vam zdi preveč filmsko, a Ema je bila vedno za hece in to ne bi bil najin prvi skupni obisk kakšnega WC-ja ali podobnih „javnih ustanov“.
A tokrat se ni vse izšlo po mojih načrtih. Dobil sem le mrk pogled, nehala je plesati in odšla k svojim prijateljicam pri mizah. Jaz egoist in totalno užaljen pa nazaj k šanku z namenom, da vase čim hitreje spravim še nekaj viskijev, preden sledi zaključek noči in jutranji prepir … Tudi ta je, na mojo žalost, že stalnica …
Pol ure kasneje in ko sem sem bil že kar dobro na poti misije „viski“, dobim SMS, naj pridem na ženski WC v prvem nadstropju. Ker je celotna zabava potekala v pritličju neke velikanske gostilne, je bil WC v prvem nadstropju popolnoma prost.
Pred vrati me čaka z najlepšim pogledom na temu svetu – oči ji izdajajo pokvarjene misli. „Premislila sem si,“ so njene edine besede, preden me zvleče na WC.
