Ne izlet k južnim, ampak k vzhodnim sosedom, oziroma natančneje v njihovo prestolnico – Budimpešto. Mesto ob Donavi je enostavno predober izlet, da ga ne bi izkoristili.
Trije smo se z avtom odpravili tja za dve nočitvi za letošnje prvomajske praznike.
Do same Budimpešte je približno 500 km v eno smer in od tega 95 % poti po avtocesti. Vse, kar boste potrebovali, je madžarska vinjeta (elektronska, kar pomeni, da dobite samo račun in ni nič potrebno lepiti – lahko jo kupite samo za 3 dni – stane 7 €). Tudi vožnja do tja je res enostavna, saj je avtocesta res ena boljših, po kateri sem peljal – povsod ena sama velika ravnina, nobenih ovinkov ne vzponov, na koncu pa te ta avtocesta pripelje direktno v Budimpešto – praktično v sam center.
A ko prideš v center, je tam na žalost druga zgodba – niti približno ne priporočam nikomur, da se poskuša prebiti v sam center, saj je to misija nemogoče. Center je poln enosmernih cest, po sredini vozi še tramvaj in za povrh tega je promet vedno in povsod. Ko smo se poskušali prebiti do hostla, smo morali, če smo hoteli zaviti z avtom levo, narediti 3 zaporedne desne zavoje, tako da smo prišli pravokotno na prvotno smer ter jo nato prečkali … Katastrofa …
Cene
Madžari imajo še vedno svojo nacionalno valuto – madžarski forint. Zanimivo pri njihovi valuti je, da je razmerje z evrom približno enako kot je bilo s tolarjem. Evro je približno 260 forintov, tako smo si lahko predstavljali, kakšne cene bi imeli danes v tolarjih, če bi le-te še imeli. Drugače so cene enake kot pri nas – pivo je stalo približno 550 forintov oz. približno 2 €, pica nekje 6 €, golaževa juha v gostilni približno 4 € in ena izmed njihovih specialitet – nekakšen zrezek, v katerega je bil zavit gobov nadev – 12 €. Cene so tako take kot pri nas.
Hostel je bil v bistvu staro meščansko stanovanje, ki ga je upokojeni par predelal v hostel in je bil primeren svoji ceni – nič posebnega, a vsaj čist in blizu. V njem razen tretji dan dveh kitajcev ni bilo žive duše – mogoče ni bil najboljša izbira (nihče ni govoril angleško, tako da smo se sporazumevali z mojo polomljeno nemščino, ki je na ravni triletnika, ter z veliko mahanja rok), a učimo se na izkušnjah … Cena na osebo v sobi za 3 je bila 12 € na noč.
Kot ponavadi smo imeli s seboj Lonely planet (vodič), tako da smo se hitro znašli. Ker je Budimpešta precej veliko mesto, si obvezno dobite karto za javni prevoz (za 3 dni stane vozovnica za vse javne prevoze skupaj približno 12 €, kar pomeni, da se lahko neomejeno voziš s tramvajem, avtobusom in podzemno železnico).
In kaj se izplača v mestu pogledati?
– Obvezno se povzpnite na Grajski hrib, ki je enostavno iz drugega sveta – na njem boste našli Budimski grad, Ribiško utrdbo in Matijevo cerkev – vse skupaj ena lepših znamenitosti, ki jo še podkrepi res lep razgled na mesto.
– Druga zadeva je sprehod okoli parlamenta, za katerega bom rekel samo to – če bi naš parlament izgledal tako lepo, mislim da nihče ne bi niti pomislil, da bi vanj metal granitne kocke.
– Mostovi – oba dela mesta, se pravi Budim in Pešto, povezuje kar nekaj mostov, vsak zase pa je res biser arhitekture.
– Cerkev sv. Štefana – tudi če nimate radi cerkva, vam bosta veličina in eleganca stavbe vzela dih.
– Državna opera – še ena stavba v gotskem oz. novogostem stilu, katere lepo zunanjost zasenči le njena notranjost, ki je s freskami in slikami res vredna obiska.
– Trg junakov – sredi trga je 36 metrov visok kip nadangela Gabrijela, okoli njega pa so polkrožno razporejeni ogromni, preko 5 metrov visoki kipi pomebnih kraljev, borcev za svobodo in ostalih pomembnih Madžarov.
– Med obema deloma mesta pa boste našli tudi Margaretin otok, ki je s skoraj kvadratnim kilometrom površine ena izmed nabolj obljudenih rekreacijskih točk domačinov. Na njem je promet praktično prepovedan, po celem otoku pa najdete parke in zelenice, vse skupaj pa je podprto še s kar nekaj znamenitostmi, kot so vodovodni stolp, ruševine nekaj cerkva, spomeniki, …
Zvečer smo šli preverit še nočno življenje in moram reči, da se kar dogaja. Lokalno pivo je precej dobro (Dreher), domačinke so bile tudi zelo v redu in še celotna atmosfera je zelo sproščujoča. Sicer ne vem, koliko časa še, ampak tudi protikadilskega zakona še nimajo sprejetega, kar pomeni, da smo bili vsi kar dobro prekajeni.
Kot sem že dejal v uvodu – definitivno izlet, za katerega bi bil zločin, da se ga ne bi lotili.
Mitja Urbanček
