Klavdija Vlaj sama zase pravi, da je v prvi vrsti mama in žena, ki se rada smeji, še raje pa druge spravlja v smeh. »Sem ena tistih, ki dolgo ni vedela, kaj v življenju početi. Ampak ej! Taki ljudje smo vendar najbolj zanimivi!«
Že takoj na začetku najinega pogovora je vse napeljevalo k smehu, kako ne, ko pa je Klavdija nedolgo nazaj diplomirala na akademiji Panč – iz stand up komedije – in o tem je tudi tekel najin pogovor. 34-letna Klavdija je že od nekdaj rada pogledala kakšen dober stand up, sicer bolj ameriški in angleški, a jo je zanimalo, kako to počnejo naši komiki. Navdušila se je nad Tinom Vodopivcem, Perico Jerkovičem, Pižamo in Vidom Valičem. »Pomislila sem, da je to idealno delo – stojiš na odru, počneš, kar tudi drugače počneš med prijatelji, ljudje se zabavajo. Krasno! To bi bilo treba poskusiti!«
In tako se je vse skupaj začelo. Klavdija je prišla v stik z Vidom Valičem, kako?
Z Vidom sem najprej “govorila” preko Facebooka. Prosila sem ga, če bi pogledal moje besedilo in ga pokomentiral. Vid Valič me je takoj povabil na open mic (5-minutni nastop za začetnike) v KUD France Prešeren v Ljubljani. Strah pred javnim nastopanjem je moje srce pognal v dirko, ampak tisti smeh in aplavzi so potrdili, da je to nekaj, kar bi lahko počela. To je bil moj prvi nastop, nato sem stopila v stik še z ostalimi komiki in izvedela za akademijo Panč.
Diplomirala si na šoli stand up komedije – kako poteka študij?
To, da sem se vpisala na akademijo Panč, je bila res dobra odločitev. Lahko pišeš fore, lahko nastopaš brez izkušenj, ampak ko ti pravi komiki secirajo stand up komedijo po koščkih in razložijo stvari, na katere niti ne pomisliš, ko zadevo le opazuješ, ti je jasno, da stand up komedija ni le pokanje vicev na odru, ampak je pravo garanje in konstantno razmišljanje, zapisovanje, pravilno zlaganje. Študij je sestavljen iz razlag o samih forah, nastopov, vaj. Pravo spoznavanje stand upa.
Po prvem stiku z Vidom, prvi nastop in nato že na akademiji. Vse skupaj se je pri Klavdiji odvijalo zelo hitro. V osmih mesecih od prvega nastopa pri Vidu je nato diplomirala na akademiji Panč in do danes imela že precej nastopov. Klavdija pomeni za slovensko stand up komedijo nekaj svežega, zanimivega, saj je v stand up komediji pomanjkanje ženske energije.
Besedila pišeš sama, od kod črpaš ideje?
Ideje črpam iz življenja. Včasih so že preproste stvari lahko zelo zabavne, če jih poveš prav. Je pa res, da veliko pripomore domišljija. Govorim o različnih temah, s katerimi se soočam sama. Mislim, da si bolj pristen in ti ljudje bolj verjamejo, če govoriš o realnih stvareh, s katerimi se lahko tudi malo poistovetijo. Če bom govorila naprimer o tem, da so me napadli marsovci z ogromnimi nosovi, to ne bo preveč smešno, saj vsi vemo, da marsovci nimajo ogromnih nosov.
Je težko ob smehu dvorane ostati resen?
Sploh ne! Komik svoj material ponavadi naredi tako, da neko idejo zapiše, potem jo nadgrajuje in, ko je z njo zadovoljen, jo ponavadi preveri in nato zvadi. Preden je fora na odru o njej toliko razmišljaš, da včasih niti ne veš več, če je res smešna. Nisem še videla nastopa, kjer bi se komik smejal svoji fori, razen, če je smeh del fore.
Kje vse si že nastopila, imaš pred nastopom tremo?
Za menoj je že kar nekaj nastopov, npr. v KUD France Prešeren, po Ljubljani, po mladinskih klubih v različnih slovenskih mestih, v Študentskem domu Vič, … in moj debi na največjem slovenskem festivalu stand up komedije – letošnjem zimskem Panču, ki je dvodnevni festival smeha v Mariboru in Ljubljani. Pred nastopom imam vedno tremo. Na začetku sem spraševala vsakega komika, kako se je znebiti, pa je bil odgovor vedno isti: “Ne moreš in ne smeš se je znebiti. Trema je potrebna, da si dober na odru. Moraš se zavedati odgovornosti do publike.” In sem se sprijaznila z njo. Ponavadi je najbolj prisotna le do prvega smeha publike, potem začnem uživati.
Si se poleg stand up komedije preizkusila še v čem?
O ja! Nekaj časa sem se preizkušala v hitrostnem poležavanju, pa mi ni šlo, sem prepočasna. Resno sem se preizkusila v pisanju besedil pesmi, kar nekaj besedil so uglasbili člani narodnozabavnega ansambla Bloški odmev.
Kaj je tvoj cilj, tvoj moto?
Glede na to, da sem se našla precej pozno, bi rekla, da je moj moto: “Nikoli ni prepozno!” Moj cilj pa je s kolegi komiki napolniti Stožice! Bolj realen pa početi še naprej, kar me veseli, se razvijati, rasti in uživati.
Mojca Buh
