Nostalgija, nogomet, denar in Golf

Vsak teden imamo s kolegi in sodelavci rekreacijo – dvoranski nogomet. Glede na moj „zdrav“ način življenja se spodobi, da enkrat tedensko naredim nekaj zase – pa čeprav rezultat vedno takoj tudi omilimo s pivom po rekreaciji. Pred tedni smo potrebovali dva dodatna igralca, in ker je kolega trener pri lokalnem nogometnem klubu, je povabil dva približno petnajstletnika, da se nam pridružita. Rezultat je bil seveda pričakovan, a vseeno me je takratna rekreacija spustila na realna tla oz. v kruto realnost – nismo več tako mladi, kot smo bili in za nami prihajajo nove in boljše generacije, ki vsaj v nogometu z nami pomedejo tako tehnično kot, in predvsem, kondicijsko. Vsi se verjetno spomnimo igranja nogometa v mlajših letih, ko smo igrali proti starejšem. In čeprav so bili večji, smo bili mlajši vedno hitrejši, kondicijsko bolj vzdržljivi in predvsem smo zmagali, ker so nas podcenjevali. Sedaj ugotavljam, da igram za tisto drugo ekipo – tisto, ki podcenjuje svojega mlajšega nasprotnika in potem še nešportno poizkuša izsiliti svojo dominanco … Slej ko prej se sicer ego pomiri, spijemo pivo in si priznamo, da smo pač malo starejši, kot smo bili. Posledično nas debata ob pivu pripelje do nostalgije in dobrih starih časov – tokrat se osredotočimo namesto žensk na denar. Izhodišče je sledeče – v svojih zgodnjih oz. začetnih študentskih letih sem delal samo za vikende in imel zraven še malenkostno štipendijo. Recimo, da sem zaslužil nekje okoli 300 EUR mesečno – a to je bilo dovolj, da sem vseeno lahko bil vsak vikend vsaj enkrat pijan, hodil na morje, na vsaj dva vikend izleta v tujino med letom in hkrati še vzdrževal svoj avto (kripa kakršna je pač že bila). V svoje pojasnilo in zagovor moram tudi pojasniti, da nisem imel stroškov s stanovanjem, saj sem še vedno živel pri starših. Sedaj, ko smo malo starejši, imamo vsi v naši klapi to srečo, da so nam kljub gospodarskim razmeram dohodki pošteno narasli – še vedno precej životarimo, a vseeno govorimo o vsaj trikrat večjih dohodkih kot pa pred leti. Problem pa je seveda v tem, da sta se naša poraba in življenjski slog očitno toliko povečala, da kljub večjim prihodkom ne moremo prihraniti nobene bistvene vsote denarja. In v tem je bistvo problema in žalostna realnost naše generacije in generacij za nami. Kljub temu da je več dela in kljub večjemu plačilu smo si nevede uspeli življenjske stroške dvignili za toliko, da jih komaj še obvladujemo. Problem je, da kljub temu nimamo veliko za pokazati – nobenih kul avtov, sanj o stanovanju ali celo o prihrankih … Po pivu sem bil nekoliko slabe volje in na poti domov sem imel še to srečo, da sem mogel celotno pot domov voziti za Volkswagen Golfom – že v naprej se opravičujem vsem voznikom Golfom, ki znajo voziti (malo kolikor vas je) – ker po mojih izkušnjah so vozniki Golfov najslabši vozniki na svetu. Tipičen voznik Golfa ali divja, kot da ima edini avto z nekaj več konji na temu svetu ali pa vozi konstantno s hitrostjo 65 km na uro – v prvem primeru ga vozi prenapihnjen najstnik z bogatimi starši (če govorimo o novejših modelih) ali pa upokojenec. V mojem primeru je šlo za slednjega. Pot do doma je dolga približno 15 km in voznik pred menoj je vozil konstantno 65 km na uro – ni se preveč obremenjeval, ali vozi skozi naselje ali izven njega. Ker je cesta ravno prav zavita, mi ga tudi ni uspelo prehiteti, tako da sem lahko celotno pot domov doživljal počasen in nikoli končan živčni zlom, ki se je naposled le končal s prihodom domov. Vedno in povsod bom vztrajno trdil in zatrjeval, da so prepočasni vozniki ravno tako nevarni kot prehitri vozniki.