Kar koli si že mislite o Lani Del Rey – obstaja en skupni imenovalec, in sicer, da nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi če je ne marate preveč in imate o njej določeno mnenje, negativno ali pozitivno, v vsakem primeru v vseh prebudi kakšno čustvo. Pevka, vendar več kot to – umetnica! A začnimo na začetku …
Petek. Pozno dopoldne. Avtobus najrazličnejših karakterjev in osebkov gre proti Dunaju. Lana je resnično univerzalna, saj tako mešane sestave ljudi z enim skupnim imenovalcem (Lana) še nisem imel priložnosti videti. Od očeta v srednjih letih, ki pelje tri najstniške hčerke na koncert (Si predstavljate njegov strošek? Mislim, da je tisti dan zapravil tudi 500 EUR ali več.) do večinskega asortimenta najstnic, hipsterjev, alternativcev vseh ostalih vrst ter tudi nekaj pravih – polnokrvnih – metalcev (respect!). Road trip na koncerte je nekaj posebnega – čutiš napetost v zraku, pomešano s pričakovanji in predvsem dobro voljo. Pot do Dunaja posledično hitro mine. Avtobus parkira precej blizu Gasometra (dvorane) in to ravno ob pravem času, zaloga piva je namreč ravno pošla. Do koncerta so še več kot tri ure, tako da s kolegom slediva predlagani ideji vodiča, da imamo možnost iti s podzemno železnico v center, saj je v sklopu karte omogočena brezplačna vožnja. Greva na Stefansplatz, narediva nekaj fotografij katedrale kot glavne znamenitosti v tem delu in se nato sprehodiva po glavni ulici. Začne rahlo deževati in ker razen milijona trgovin ni v tistem delu nič več za videti, najdeva nek avstralski pub. Pub je precej posrečen – streže nama pravi Avstralec z avtohtonim naglasom – glede na to, da sva sredi Dunaja, precej kul. Štirim pivom na avtobusu in enemu ob kosilu na počivališču se pridružijo še številka šest, sedem in osem. Še pol ure do koncerta. Odpraviva se nazaj do Gasometra. Po nekaj problemih z orientacijo se znajdeva v polni dvorani. Predskupino sva zamudila (za kar nama ni preveč mar). Igrali so sicer Kassidy – gre za bend od Laninega tipa. Bil sem že v nekaj dvoranah in ta nudi res najboljšo akustiko od vseh, ki sem jih obiskal do sedaj. Sprejme samo pb. 3.500 ljudi, tako da je atmosfera skoraj intimna, še posebej, če primerjaš s stadionskimi turnejami. Koncert je sicer razprodan.
Lana odpre predstavo s colo – pesem se začne z „My pussy tastes like Pepsi Cola“. Oblečena je v preprosto modro krilo in z rožo v laseh odpre vrata v nek drug svet. Sledita še dva komada s Paradisa – njenega zadnjega izdelka – ki sicer ni poln album, ampak le krajši „EP“. Potem pa sledi prvi izmed hitov – Blue Jeans. Evforija prestavi v višjo prestavo in občinstvo navdušeno prepeva zraven. Sledi Born to die. Aplavz ob koncu komada jo totalno preglasi – situacija, ki se ji ponovi še kar nekajkrat skozi večer. Za Born to die preseneti z Nirvanino priredbo Heart-shaped box. Sicer je Kurt Cobain le eden, a vseeno gre za zelo dobro priredbo – komad se čudovito poda njenemu glasu. Ko smo že pri njenem glasu, skozi njeno kariero se občasno pojavljajo govorice, da v resnici ne zna peti. Razprodana dvorana na Dunaju, z menoj na čelu, vam bo zatrdila drugače. Ženska zna peti, in to več kot odlično! Sledijo še ostali komadi, kot so med drugimi Carmen, Blue velvet, American, odlični Ride, Summertime sadness, Burning desire in pa seveda Video Games, verjetno njen najbolj znan komad. Predstavo je zaključila z National Anthem, ki ga je bend podaljšal na slabih deset minut, pri tem je Lana prejemala vrtnice iz prvih vrst in se fotografirala z oboževalci. Devetčlanski bend je sicer pričaral pristno okolje komadov z albumov, pri čemer so verjetno največ pripomogle tri violine ter odličen bobnar, ki je enostavno navdušil. Sama odrska scena je bila več kot primerna za Lano, trije projektorji, ki so med komadi vrteli posnetke, med njimi tudi dele videospotov, nekaj zaves, precej temnomodre barve in nekaj predmetov, je kazalo na dovršen minimalizem. Celoten koncert, za katerega je vstopnica stala 50 EUR, je sicer trajal „le“ eno uro in dvajset minut, a v enem stavku bi lahko zaključili – kratko, a zelo, zelo sladko!
