Kranj je bil na predvečer delavskega praznika ves v zastavah, slavolokih in zelenju. Povsod so se odražale resne priprave na pomembni dan. Ko je legal mrak, je Okrajni sindikalni svet pripravil veliko prvomajsko parado po mestu do Titovega trga, kjer je bilo nato mogočno manifestacijsko zborovanje. Na čelu povorke so se vile v rokah delavcev proletarske, sindikalne in državne zastave, za katerimi se je zvrstila godba SKUD »France Prešeren« in ves čas igrala borbene pesmi in koračnice. V dolgi živi reki za njo so stopali delovni kolektivi z zastavami, parolami, harmonikami ipd. Radostnemu vzklikanju je sledila pesem. Tako vse do Titovega trga.
Kmalu po 20. uri je bilo na Titovem trgu blizu 6.000 ljudi, katerim je prvi čestital k prazniku dela tov. F. Košir, predsednik OSS. Nato je o pomenu 1. maja za delovne ljudi vsega sveta spregovoril sekretar MK KP S tov. Andrej Brovč, za njim pa so se zvrstili zastopniki številnih delovnih kolektivov, množičnih organizacij in društev ter zbranim čestitali. Po končanem zborovanju so manifestanti dolgo v noč rajali po Titovem in Poštnem trgu. Na skalah Šmarjetne gore in Jošta pa so v tem času mogočno plapolali kresovi. Na sam praznik so tovarniški kolektivi organizirali skupne izlete v bližnjo in daljno okolico Kranja.
Mnogi Kranjčani so odšli na Šmarjetno goro, kjer je ta dan planinsko društvo odprlo bife poleg bodočega planinskega doma. Okoli 3.000 ljudi se je tu zadovoljno zabavalo tja do noči. Tudi Št. Jošt je mnoge zvabil, prav tako Krvavec in Storžič, ki sta se 1. maja skupaj z vso Gorenjsko kopala v soncu. Podobno razpoloženje kakor 1. maja je vladalo tudi naslednje proste dni, ki jih je delovni človek resnično občutil kot en sam in svoj največji praznik.
Gorenjski glas, 10. 5. 1952
