Petdeset let po izidu romana Vladimirja Nabokova, zgodba o dvanajstletni nimfici zapeljani v ljubezensko razmerje s strani moškega srednjih let, še vedno razburja duhove.
Bolj kot kadarkoli prej razumemo, da gre za zelo resen problem in se zavedamo, kakor v našem okolju živi lepo število perverznežev, ki v deklicah vidijo predmet seksualnega poželenja. Že zdavnaj pedofilija ni več tabu tema, celo nam se zdi, da je zaradi filmov in nadaljevank, ki nas nenehno spominjajo na njo, postala del vsakdana. Kljub temu pa je Nabokovjeva Lolita ostala prva in edina. Vendar pa ima veliko obličij. Tisto knjižno so vsi že zdavnaj pozabili.
V januarju smo se spet srečali z njo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega smo spoznali Lolito iz filma Adriana Lyna v dramski različici Ire Ratej in ji nismo mogli zaupati ne, da je zapeljana pa tudi ne, da bi ji kogarkoli uspelo zapeljati. Predolg uvod v prvem dejanju nas popolnoma vrže iz zgodbe. Sledimo poslovenjenemu odrsko prirejenemu prikazu družinskega življenja povprečne enostarševske ameriške družine iz predmestja, kjer se morala konča za zaprtimi vrati. Poslovenjeni odnos matere in hčere nam se ne zdi nič nenavadnega, a lik tragičnega infantilnega frustriranca Humberta Humberta v celoti marginalen. Hecno, saj nam prav on pripoveduje zgodbo.
V drugem dejanju pa se nam Humbert končno prikaže v svoji pravi luči. Živi med strahom od razkritja svojega greha in stalno tesnobo, da Lolito v vsakem trenutku lahko za vedno zgubi. Kot lovec, ki je svoj plen ulovil in ga ni pripravljen pustiti ali deliti za nobeno ceno. Niti Lolita ni ostala ista.
Medtem, ko so igralci (Boris Ostan, Slavko Cerjak, Mirjam Korbar Žlajpah in Iva Kranjc) dali od sebe vse, da nas potegnejo v ozračje tega časa in nam pričarajo absurdnost odnosa uničujočega za vse udeležene, scenski nas je predstava več kot razočarala. Vseeno pa sta teater in literatura veliko bolj združljiva, film in gledališče pa kar neposrečena spojitev.
Olga Brezovar
