Mona Liza svoje mesto zaseda v enem najbolj spoštovanih in obiskanih muzejev na svetu, in sicer v pariškem Louvru. Celo v njem je deležna privilegirane pozicije – dodelili so ji namreč svojo lastno sobo in neprebojno zavarovalno ohišje.
Z njo je seznanjena večina sveta; celo tisti, ki si je v živo ne morejo ogledati, so se s podobo zagotovo že srečali v medijih in oglasih, saj je zelo široko reproducirana.
Ta izjemna slava slike, ki je pogosto razumljena kot magnum opus avtorja Leonarda da Vincija, marsikoga bega.
Da bi razumeli njeno izjemnost in poznanost, potrebujemo nekoliko znanja o umetnosti, o kontekstu, v katerem je bila ustvarjena, ter o njeni zgodovini. Ti dejavniki so razlog, zakaj je Mona Liza postala ena najbolj vrednih kosov umetnosti na svetu – njena vrednost danes je namreč približno 900 milijonov evrov.
Odstopanje od norm in renesančne tradicije
Leonardo da Vinci, italijanski renesančni slikar, kipar, arhitekt, izumitelj in inženir, je bil znan po eksperimentiranju in inovacijah na vseh področjih, ne samo v umetnosti.
Kar se tega tiče Mona Liza ni nikakršna izjema. Sprva je začela pridobivati pozornost, ker se je bistveno razlikovala od normativnih portretov, ki so bili značilni za obdobje renesanse.
Večina ženskih subjektov je bila takrat naslikana v profilu, Mona Liza pa je upodobljena v tričetrtinskem kotu, s čimer je njena prezenca precej bolj dostopna opazovalcu.
Pred tem se kaže v preprosti obleki, čeprav so v renesansi bile običajno naslikane visoko okrašene in razkošne obleke. To je še posebej veljalo za družbeno elito.
Fokus torej ni toliko na dekorativnih simbolih razkošja in statusa, temveč na obrazu ženske, ki se spogleduje z gledalcem, ki je prepuščen ugibanju, kaj točno pomeni njen izraz na obrazu ter kaj čuti.
Ta implikacija čustva, ki jo razkriva njen subtilen nasmeh, je bila tudi nenavadna za tisti čas. Tradicionalno je predvsem višji razred bil upodobljen s stoičnim, umirjenim izrazom, ki je nakazoval na prioritiziranje umirjenosti in ponižnosti.
Težko se je poenotiti glede razumevanja čustev, ki jih razkriva nasmeh Mone Lize. Hkrati je v njem mogoče prepoznati srečo, žalost, skrivnost, radovednost, tolažbo, tragedijo itd. Nekateri sploh niso prepričani, ali je to dejansko nasmeh, saj ga v enem trenutku vidijo, v drugem pa izgine.
Posledično je Mona Liza v tem pogledu izstopala in postala osrednja točka za razmišljanje o človeških čustvih in naravi.
Še en vidik, v katerem se je slika oddaljila od tradicije, je uporaba pokrajine v ozadju. Veliko umetniških zgodovinarjev in ostalih je že poskusilo določiti, kje točno se v resnici nahaja naslikana pokrajina – vsi so bili pri tem neuspešni.
Posledično se sklepa, da je ozadje produkt Leonardove domišljije, o njenem pomenu pa se je tudi veliko premišljevalo. Nekateri menijo, da je zgolj splošna reprezentacija narave. Drugi so mnenja, da je Mona Lizin sanjski svet. Dokončnega odgovora nima nihče.
Kdo je Mona Liza?
Ne samo pokrajina – tudi identiteta ženskega subjekta je skrivnost. Nekateri umetniški zgodovinarji njeno identiteto pripisujejo Lisi Gherardini, ženi premožnega florentinskega trgovca Francesca del Gioconda, vendar drugi šolarji temu oporekajo zaradi pomanjkanja prepričljivih dokazov za to domnevno naročilo.
Nekateri se sprašujejo, če je bila sploh resnična ženska. Obstajajo teorije, da je zgolj samoportret Da Vincija, saj na njej identificirajo tako ženske kot tudi moške poteze.
Ta neznana identiteta omogoča projiciranje lastnih verzij le-te nanjo. Pisci iz obdobja francoske romantike s konca 18. stoletja so jo idealizirali kot romantično femme fatale.
Posledično se je razvilo prepoznavanje Mone Lize kot univerzalnega objekta izmuzljive zaželene in skrivnostne ženske.
Slikarska tehnika in poznavanje človeške anatomije
Da Vinci ni imel revolucionarnega pristopa samo v upodobljenem, temveč tudi v načinu upodabljanja.
Realizem v njegovih slikah je posledica večletnih znanstvenih opazovanj. Podrobno je preučeval človeško anatomijo; s pomočjo tega je razvil matematični sistem za določanje velikosti v prostoru.
Na Mona Lizi je demonstriral svoje poznavanje obraznih mišic (zanimivo dejstvo je, da je Leonardo s pomočjo seciranja trupel narisal prvo znano anatomsko risbo nasmeha – to znanje mu je prišlo prav tudi pri slikanju Mona Lize).
Umetnik je s pomočjo tehnike upodabljanja bolj oddaljenih objektov kot bledih in bolj modrih ustvaril iluzijo globine. Tej predmeti so tudi manjši, njihovi obrisi so pa manj podrobni. Kolikor vemo, je bil eden prvih, ki je uporabil takšno tehniko na umetninah.
Njegov pristop k slikanju morda najbolje opiše znan Cuzinov citat: »Leonardo je preučeval nebo, elemente, atmosfero in svetlobo. Uporablja pristop znanstvenika, vendar ga prevaja v sliko z vrhunsko občutljivostjo in finostjo. Zanj slika ne šteje. Kar šteje, je znanje.«
Slika je naslikana z Da Vincijevo znamenito tehniko sfumato, pri kateri slikar z mehkimi prehodi in postopnim prehajanjem tonov in barv ustvari mehke in meglene oblike ter tako doseže učinek atmosfere. Kar je ključno je tudi to, da pri tem ne pusti nobenih vidnih potez čopiča.
S temi neopaznimi prehodi med svetlobo, sencami in barvami je lahko dosegel njen sijaj kože, svetlečo tančico in realistične lase. Vse to je naslikano z izjemno tankimi plastmi skoraj prozorne barve. Tako je svojo očaranost nad tem, kako svetloba pada na ukrivljene površine, prenesel na platno.
Kraja Mona Lize
Kljub vsem detajlom in slikarski izjemnosti Mona Liza vseeno dolgo časa ni bila tako široko poznana. To se je spremenila leta 1911, ko je izginila iz muzeja. Tatvina je pritegnila pozornost široke javnosti.
Po dveh letih javnega šoka in lažnih obtožb je kot krivec bil razkrit Vincenzo Peruggia, ki je bil zaposlen v Louvru. S pomočjo dveh pomočnikov jo je ukradel sredi noči in nazadnje bil najden v Italiji, ko je sliko poskusil prodati.
Po vrnitvi slike v muzej je ta postala percipirana kot visoko cenjen nacionalni kulturni artefakt. Od takrat naprej je trdno zasidrana v javni zavesti.
Junior novinar
