Nikolaj naj bi se rodil okoli leta 240 v bogati družini. Po smrti svojih staršev je vse premoženje razdal med revne. Ljudje so ga zato opisovali kot dobrotnika in zavetnika revnih. Za poklic duhovnika ga je navdušil njegov stric, s katerim je odraščal. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj.
Sv. Miklavž velja za zelo priljubljenega tako v vzhodni kot v zahodni Cerkvi že od 11. stoletja dalje, dobro ga poznamo tudi pri nas.
Pri nas je sv. Miklavž na Koroškem in v Dravski dolini veljal za zavetnika splavarjev, v Savinjski dolini in na Jezerskem pa so se k njemu zatekali mlinarji in žagarji. Značilne so številne cerkve sv. Miklavža ob tekočih vodah in na gričih nad rekami.
O velikem dobrotniku kroži kar nekaj legend. Najbolj znana je gotovo tista, ki pripoveduje, kako je pomagal revnemu sosedu, da je lahko poročil svoje tri hčere. Sosed ni imel denarja, da bi jim zagotovil dostojno poroko, zato jih je nameraval poslati v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za svojo doto. Ko je za to slišal Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel mošnjo zlatnikov in jim s tem omogočil dostojno poroko. Pri tem dejanju pa ga je videl in prepoznal obubožani sosed. Nikolaj ga je sicer rotil, naj o tem molči, a on je ta pripetljaj »razbobnal« po celem mestu. Tako je Nikolaj postal prijatelj revnih.
Ena izmed legend pravi tudi, da je rešil mornarje nevarnosti na morju. Podal se je na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. S tem dejanjem so ga tudi mornarji vzeli za svojega zavetnika.
Rešil je tri po nedolžnem obsojene na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev. S tem jih je odrešil gotove smrti.
Po svoji smrti – 6. decembra, je Nikolaj – Miklavž zaradi svoje dobrodelnosti postal legenda, ki je prerasla v tradicijo, kot jo poznamo še danes.
