Kaj je ples?
Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo ples? Je to govorica telesa v ritmu in glasbi, šport, umetnost ali razvedrilo? Pravzaprav je ples vse omenjeno in še več. Je govorica telesa, ki se izraža skozi ritem glasbe in lahko predstavlja stil človekovega življenja. Je umetnost in hkrati šport, v katerem se prepleta usklajenost dveh ali več teles. Je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika, nekoč pa je bil ples vezan tudi na religijo in njene običaje.
Standardni plesi
Skupino standardnih plesov predstavlja pet plesov, ki se odlikujejo po plavajoči breztežnosti, ritmično menjajočih se gibalnih sekvencah in hitrih reakcijah v gibanju.
Izhodišče je naravno, plesnim strukturam prilagojeno gibanje, za katerega je potrebna velika energija s čim manj vidnega napora. Plese sestavlja vrsta plesnih figur in slike, ki so izvedene v gibanju skozi prostor ali na mestu in so koreografsko strukturirane tako, da plesni par lahko prikaže čim več svojih plesnih sposobnosti in izraznih kvalitet. Plesi zahtevajo posebno plesno držo, posebno tehniko gibanja ter »zlitost plesalke in plesalca v eno«. Gre za lahkotnost gibanja, ki večkrat ustvarja iluzijo lebdenja.
Standardne plese navadno plešemo v t. i. zaprti drži. V tehniki so stopala za razliko od latinskoameriških plesov vzporedna, noge pa se premikajo tesno druga mimo druge. Pri hoji nazaj se odrivamo s pete, pri premikanju naprej pa se načeloma stopi naprej na peto in nato na celo stopalo. Telo je pokončno in zravnano.
Standardni plesi so:
- angleški valček: počasen valček, razvil se je iz hitrega valčka;
- tango: ime se prvič pojavi leta 1808 v Montevideu. Stil tanga se močno razlikuje od drugih standardnih plesov;
- dunajski valček: hiter valček, tipičen ples ljudskega izvora;
- fokstrot ali slowfox: pojavi se okoli leta 1910. Značilno je enakomerno gibanje;
- quickstep: nastal je okoli leta 1920 pod vplivom jazzovske glasbe.
Latinskoameriški plesi
Latinskoameriški plesi so se razvili v Braziliji in na Kubi, večinoma ob prihodu kolonialistov. Največkrat so mešanica plesnih ritmov in korakov, ki so jih prinašali afriški črnci, južnoameriški Indijanci in evropski beli priseljenci. Črnci so začeli privzemati melodije Špancev in Portugalcev, vse se je pomešalo z ritmi Latinske Amerike in njihovimi nenavadnimi ritmičnimi instrumenti (claves, marake itd.).
Za razliko od standardnih plesov plešemo latinskoameriške največkrat v odprti plesni drži, ki omogoča več izraznosti tako plesalcu kot plesalki, vendar je »partnering« tudi v tej zvrsti plesov odločilnega pomena za karakterizacijo posameznega plesa. Po tehniki so plesi zelo različni, tako po temperamentu kot plesnem izrazu, nosijo pa v sebi poseben čar. Od standardnih plesov se razlikujejo tudi po vrsti oblek.
Med latinskoameriške plese sodijo:
- samba: tipičen brazilski ples. Značilno je bočno gibanje in gibanje v kolenih;
- cha-cha-cha: nastal je leta 1953 v Havani na Kubi. Poglavitno je gibanje bokov, kolen in stopal;
- rumba: izvira iz Afrike. Je ples snubljenja, ljubezenski ples;
- paso doble: izvira iz Španije, ponazarja bikoborbo;
- jive: je posledica prodora jazza in swinga po letu 1930.
Govorimo o »evergreen« plesih
V poplavi modernih, novodobnih in v zadnjih letih medijsko bolj izpostavljenih plesnih zvrsti se zdi, da so t. i. družabni plesi izginili v pozabo. Vendar ne smemo pozabiti, da so ravno plesni koraki standardnih in latinskoameriških plesov tisti, s katerimi se zavrtimo na vsaki poroki, obletnici, maturantskem plesu, valeti, … Koraki, ki jih poznajo naše babice in dedki, koraki, ki jih še danes plešejo male nogice naših malčkov.
Če se želite zabavati, rekreirati in bolje počutiti, je ples prva in prava izbira! Latinskoameriški in standardni plesni ritmi vas bodo odpeljali na nepozabno plesno doživetje.
Jan Stoschitzky
