SNG Opera in balet Ljubljana: Kaj priporočamo v sezoni 2023/2024?

Osrednje slovensko glasbeno gledališče SNG Opera in balet Ljubljana se vsako leto ponaša z obširnim repertoarjem opernih, baletnih in koncertnih del iz sodobne in klasične glasbeno-gledališke ustvarjalnosti v matični hiši ter na gostovanjih doma in v tujini. Že nekaj let tudi uspešno sodeluje z različnimi mednarodnimi in domačimi koproducenti, s katerimi je v minulih sezonah uprizorilo več odmevnih projektov (npr. Faust, Aida, Zaljubljen v tri oranže, Don Kihot, Knez Igor, Rusalka, …).

Kaj so “Obrazi življenja”?

Letošnja sezona poteka pod sloganom Obrazi življenja, saj ustvarjalci operno-baletne hiše skozi vse uprizoritve raziskujejo svet dvojnosti, dveh obrazov in tudi številnih različnih obrazov življenja, vseobsegajoče sile, ki drži skupaj planete, zvezde, galaksije in vsak atom ter vsako celico v našem telesu.

Letošnji repertoar prinaša šest uprizoritev, od tega štiri operne in dve baletni, poleg premier pa si boste obiskovalci ljubljanske operne hiše lahko ogledali tudi uprizoritve iz železnega repertoarja minulih sezon ter nekaj drugih predstav oziroma koncertov.

Preverili smo aktualno ponudbo in izbrali nekaj oper in baletov, ki jih preprosto ne smete zamuditi!

• Romantična opereta v treh dejanjih / komična opera (Premiera: 28. 9. 2023)
• Dirigent: Simon Dvoršak
• Režiserka: Eva Hribernik

Že pred premiero operete Dežela smehljaja, 10. oktobra 1929 v gledališču Metropol v Berlinu, so izdali gramofonski posnetek operetne arije »Dein ist mein ganzes Herz«, ki je v hipu zaslovela. Občinstvo se je zatem v množicah stekalo v gledališče, da bi uživalo v njeni živi izvedbi, sodobniki pa so pisali, da je Dežela smehljaja prva opereta v zgodovini, kjer je uspešnica postal čisto vsak njen glasbeni del.

Veliki romantični opereti, polni prelepih melodij in kitajskega kolorita, ki vas bo zanesljivo očarala, bo v istem večeru sledila praizvedba komične opere Miši v operni hiši slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča na libreto Vinka Möderndorferja, ki je v svojem značilno ajdičevskem glasbenem izrazu komično resničen odsev življenja v opernem gledališču, tako na odru kot za odrom.

Jules Massenet: WERTHER

• Lirična opera v treh dejanjih (Premiera: 18. 1. 2024)
• Dirigent: Ayrton Desimpelaere
• Režiser: Luis Ernesto Doñas Gómez

Goethe, eden glavnih ustvarjalcev na nemškem literarnem področju, je po Evropi zaslovel ravno z romanom Trpljenje mladega Wertherja. Danes ga poznamo kot enega osrednjih avtorjev predromantične književnosti, njegove stvaritve pa so navdihnile tudi druga operna dela, med katerimi je poleg Wertherja najpogosteje izvajana opera Faust skladatelja Charlesa Gounoda. Prav tako ga štejemo tudi med začetnike viharništva.

Massenet je v biseru francoske romantične opere ustvaril široke dramske celote, ki sicer temeljijo na nizu drobno niansiranih trenutkov, povezanih z izostrenim občutkom za njihovo prehajanje. Libreto v ospredje postavlja ljubezensko zgodbo med mladim Wertherjem ter Charlotte, protagonistoma, razpetima med željo po sreči in pričakovanji družbe, ki je mojstrsko ilustrirana tudi s časovno strukturo dela. Od poletja do zime, od svetlega do temnega in od sonca do meseca, ki osvetli Wertherjevo prvo srečanje s Charlotte ter na koncu tudi njegovo smrt v njenem naročju.

• Opera v štirih dejanjih; koprodukcija z Opéro Grand Avignon (Premiera: 11. 4. 2024)
• Dirigent: Kevin Rhodes
• Režiser: Frédéric Roels

Eno najbolj priljubljenih oper celotnega opernega repertoarja je navdihnil roman Prizori iz življenja boemov Henryja Murgerja, v libreto pa sta ga prepesnila Giuseppe Giacosa in Luigi Illica.

Veliko glasbeno delo, ki pri občinstvu velja za romantično in polno čustev, izpostavlja predvsem krutost in revščino umetniškega življenja – pred nami se odigrava zgodba o življenju pariških boemov, polnem upov in sanj, radosti in razočaranj.

Za mnoge operne poznavalce je La Bohème najboljše Puccinijevo delo, v njem se njegov neverjetni talent za ustvarjanje melodije prepričljivo prepleta z impresionističnimi glasbenimi in dramatičnimi postopki ter z nezgrešljivim smislom za podrobnosti. Giacomo Puccini si je z operami, kot so Manon Lescaut, La Bohème, Madama Butterfly, Turandot in Triptih (enodejanke Plašč, Sestra Angelika ter sijajna komična opera Gianni Schicchi), že zelo zgodaj v svoji karieri pridobil sloves prvega italijanskega opernega skladatelja in Verdijevega naslednika.

Balet (Premiera: 16. 11. 2023)

Bolero

Balet koreografa Renata Zanelle

Maurice Ravel je svoje najbolj znamenito delo, Bolero, napisal po naročilu ruske balerine Ide Rubinstein. Premierno so ga z velikim uspehom izvedli v pariški Operi leta 1928, plesnemu svetu pa je najbolj poznan v interpretaciji Maurica Béjarta iz leta 1961. Številnim koreografom, ki so ustvarjali na to kompozicijo iz ene same stopnjujoče se teme, se pridružuje tudi Renato Zanella. Njegova interpretacija črpa iz osnovne Ravelove zamisli o večnem glasbenem boju za prevlado med ritmom (močjo) in melodijo (lepoto), ki jo Zanella podčrtuje z mislijo, da razum (melodija, lepota) v spopadu s silo moči zmaga le redkokdaj.

Ssss…

Balet koreografa Edwarda Cluga na glasbo Frédérica Chopina

»Bodite tiho,« nam s svojo zgovorno koreografijo Ssss… na glasbo Frédérica Chopina šepeta Edward Clug. Njegov »ššš« pa ne zareže kot ukazovalni medmet »pst«, saj v njegovem primeru, s tremi pikami, ki mu sledijo, ostaja docela odprt …

Obredje (Sacre)

Balet koreografa Renata Zanelle na glasbo Igorja Stravinskega (aranžma Jonathan McPhee)

Igorja Stravinskega poznamo kot revolucionarnega skladatelja, ki je s svojim načinom komponiranja premikal meje glasbenega ustvarjanja. Baletna glasba Pomladno obredje (Le Sacre du printemps) se uvršča med poglavitne primere njegovega edinstvenega komponiranja.
Zanella je začutil, da bi moral gledalcem s koreografijo Obredja ponuditi svoje prepričanje o tem, kateri obred ljudje že vso človeško zgodovino najvztrajneje izvajamo – to je obred vojne. Žrtvujemo mir, da bi pridobili mir.

Balet Renata Zanelle po tango operi María de Buenos Aires Ástorja Piazzolle (Premiera: 15. 2. 2024)

Tango opera María de Buenos Aires je v smislu glasbenega žanra nekonvencionalna stvaritev. Skladatelj jo je označil za operito, kar naj bi pomenilo »manjše glasbeno delo«. Leta 1967 je urugvajsko-argentinski pesnik Horacio Ferrer izdal zbirko pesmi, posvečeno argentinskemu skladatelju Ástorju Piazzolli. Ta je bil nad zbirko navdušen, saj je pesnik s svojimi besedili v skladatelju vzbudil takšne občutke, kot jih je ta želel vzdramiti pri poslušalcih njegove glasbe. Tako je kmalu prišlo do sodelovanja – Maríi de Buenos Aires, njunem prvem skupnem delu, ki je bilo premierno uprizorjeno maja leta 1968 v dvorani La Planeta v Buenos Airesu, so sledila še druga, kot na primer Balada para un loco. María de Buenos Aires, ki je nastala, ko so v Evropi in Severni Ameriki potekala študentska, feministična ter protivojna gibanja, je v domači Argentini naletela na drugačne okoliščine. Takratna vlada je želela zatreti vse oblike nemoralnosti, kar je med drugim vključevalo tudi pretirano avantgardnost. Tako so po premieri kritiki delu očitali obskuren, nadrealističen in zaradi svoje poetičnosti nerazumljiv libreto, kar je del občinstva odvrnilo od ogleda predstave. Ferrer je na to odgovoril, da je bistvo dela ravno v tem – ne gre za to, da ga razumemo, pač pa, da delo ustvari vzdušje, ki v občinstvu vzbudi različna močna čustva. Glasba, tako imenovani novi tango (tango nuevo), odraža čas in okolje svojega nastanka, in sicer z vključevanjem takrat modernejših slogov in instrumentov, kot so na primer vibrafon, električna kitara in bobni, s hkratnim ohranjanjem tradicionalnih prvin argentinskih glasbenih tradicij, kot je dialog v verzih in vključevanje tradicionalnih tango instrumentov, kot so flavta, akustična kitara, violina in bandoneon.

Kdo je María, glavna junakinja operite? María je Buenos Aires in je tango, pravi Ferrer. To se odraža v libretu, ki združuje ulični sleng takratnega kriminalnega življenja ter biblične in obredne reference. V operiti smo priča Maríinemu rojstvu, smrti in njenemu vstajenju. María pa je predvsem poosebljena ženskost, ki kljub nenaklonjenemu okolju v sebi ostaja nepokvarjena, čista.

Za slovensko občinstvo bo María de Buenos Aires uprizorjena prvič, in sicer kot baletna premiera. Predstava v koreografiji Renata Zanelle ter režiji Yulie Kristoforove bo povezala in poenotila ples, besede in petje v umetniško delo, ki bo brisalo razdaljo med občinstvom in umetnikom.

Še nekaj izjemnih ponovitev iz prejšnjih sezon!

• Lirični prizori v treh dejanjih (Premiera: 25. 5. 2023)
• Dirigent: Alan Buribajev
• Režiser: Vinko Möderndorfer

Med svojimi ruskimi sodobniki je Čajkovski veljal za »zahodnjaka«, zato so ga zagovorniki umetniškega nacionalizma počastili s posebno obliko »sovražne ljubezni«. Na drugi strani pa so ga Evropejci in Američani dojemali kot skladatelja, ki mu je uspelo z glasbenimi sredstvi skorajda v popolnosti izraziti skrivnostno rusko dušo. Čajkovski je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je trdno zasidral v muzikalnem kanonu Zahoda. Opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto del, a sta bili svetovnega uspeha deležni le operi Evgenij Onjegin – kot vrhunec ruske romantične opere – in Pikova dama, obe sta nastali po literarnih predlogah Aleksandra Sergejeviča Puškina.

Opera Evgenij Onjegin je navkljub resnim in razburljivim pretresom v skladateljevem osebnem življenju nastala razmeroma hitro, od prvega navdušenja nad snovjo do dokončanja dela je minilo zgolj leto dni. Svoji pokroviteljici, gospe von Meck, je Čajkovski pisal, da bodo z Onjeginom zadovoljni le tisti, ki jih zmorejo ganiti »navadna, preprosta človeška čustva«. Velikopotezno zasnovana tragedija je prevzela obliko vrste prizorov, dramaturška napetost izhaja iz značajev odrskih likov in ne iz situacij, v katerih se znajdejo. Tak pristop Čajkovskega je sredi 2. polovice 19. stoletja v formalnem smislu pomenil velik novum. Evgenij Onjegin je doživel krst leta 1879 v moskovskem Malem gledališču v izvedbi študentov konservatorija, a brez velikega uspeha. Šele vnovične postavitve v gledališču Boljšoj leta 1883 in v Sankt Peterburgu leta 1885 ter 1892 so dokazale, da gre za izjemno umetnino, ki ruši ustaljene stereotipe o operni pompoznosti in nabuhlosti. Velikega skladatelja je Puškinova pesnitev nagovorila na poseben način, saj je v njenih verzih ujeta množica raznolikih čustev in še posebej preobrazba – prijateljstva v veliko ljubezen in ljubezni v globoko sovraštvo ter celo smrt. Odsev duš obeh romantičnih velikanov, Puškina in Čajkovskega, kot ga lahko doživimo v tej operi, še danes in vedno znova prebuja domišljijo slehernega ljubitelja opere.

• Glasbena veseloigra v dveh dejanjih (Premiera: 9. 2. 2023); koprodukcija z gledališčem Teatro della Città di Livorno »Carlo Goldoni«
• Dirigent: Marko Hribernik / Jakob Barbo
• Režiser: Emanuele Gamba

Italijanka v Alžiru je dvanajsta Rossinijeva opera, ki je bila premierno uprizorjena v gledališču San Benedetto v Benetkah 22. maja 1813 in je za skladatelja pomenila dokončni skladateljski preboj. Leto 1813 je rojstno leto Wagnerja in Verdija, Rossini pa je bil takrat star 21 let. V tem obdobju svojega življenja je Rossini deloval kot obseden, njegov delovni tempo je bil naravnost legendaren: že leto prej je bilo uprizorjenih šest njegovih oper, leta 1813 pa je dodal še štiri. Večinoma je ustvarjal zelo hitro, Italijanka v Alžiru naj bi nastala v manj kot mesecu dni.

Zaradi pomanjkanja časa pa je Rossini recikliral operno temo, ki jo je pet let prej uglasbil skladatelj Marcolini, in bil zato deležen neutemeljenih in dokazano neupravičenih obtožb plagiatorstva. Precej podobnosti najdemo tudi z Mozartovo opero Beg iz Seraja. Vzporednice s slednjo so kar presenetljive, zaplet in tema obeh oper sta skoraj enaka: v obdobju pred nastankom Mozartove opere leta 1782 je bilo v Evropi namreč v modi vse, kar je spominjalo na Turke, tudi zaradi spomina na zadnje turško obleganje Dunaja sto let poprej. Napoleonova odprava v Egipt je bila nov sprožilec zanimanja za lavantinske zgodbe o piratstvu.

Na premieri Italijanke v Alžiru sta v nosilnih vlogah nastopila diva Maria Marcolini kot Isabella (Rossini je zanjo napisal večino svojih koloraturnih mezzosopranskih partov) in Filippo Galli kot Mustafà. Opera, ki je nastala po libretu Angela Anellija, je dosegla velik uspeh in se je v kratkem času uvrstila na repertoar skoraj vseh večjih evropskih opernih gledališč. Pozneje je bila dolgo pozabljena in lahko bi rekli, po krivici.

• Japonska tragedija v dveh dejanjih, izvedba v italijanskem jeziku (Premiera: 26. 1. 2017)
• Režiser: Vinko Möderndorfer

Puccini je dejal, da je z Madamo Butterfly ustvaril opero, v katero je izlil svoje srce in dušo. Vse življenje jo je označeval kot svoje najboljše in najmodernejše delo. Usoda japonske ženske, ki ne doživi izpolnitve svoje ljubezni in se na koncu z lastno roko požene v smrt, je skladatelja nedvomno globoko pretresla, saj je v tej zgodbi dosegel izjemno zlitje svoje ustvarjalne skladateljske moči z lirično in s pretresljivo psihološko dramo osrednjega lika. Madama Butterfly po dramski predlogi ameriškega pisatelja Davida Belasca je bila krstno uprizorjena leta 1904 v milanski Scali in velja za eno izmed najbolj priljubljenih opernih del. Je stalnica železnih repertoarjev mnogih opernih hiš po vsem svetu.

• Balet (Premiera: 28. novembra 2002)
• Koreografija in režija: Youri Vámos
• Dirigent: Ayrton Desimpelaere, Roberto Gianola, Mojca Lavrenčič

Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa in režiserja Yourija Vámosa je “lesketajoče zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja zbujajoča predstava”, ki s svojo čarobnostjo tudi domačemu občinstvu vedno znova pričara decembrsko praznično vzdušje. Eno najlepših baletnih pravljic, ki jo je libretist Marius Petipa zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj, je režiser nadgradil z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa Dickensa. V ospredju je zagrenjen ljudomrzni skopuh, ki sovraži božič. Skozi sanje spozna krivice, ki jih je storil v življenju, se pokesa ter postane ljubeč in radodaren človek. Velika baletna uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do drugih ljudi. Čeprav je predstava, ki je prava paša za otroški domišljijski svet, na odru SNG Opera in balet Ljubljana od premierne sezone 2002/2003 doživela več kot 180 ponovitev, vedno znova do zadnjega kotička napolni dvorano, saj je kot nalašč tudi za vse tiste, ki radi uživajo v glasbi Petra Iljiča Čajkovskega in v baletnih virtuoznostih.

Romantični balet v dveh dejanjih (Premiera: 12. 1. 2023); koprodukcija s Cankarjevim domom Ljubljana

Balet Giselle je bil prvič uprizorjen leta 1841 v Parizu v koreografiji Julesa Perrota in Jeana Corallija po libretu teoretika romantizma Théophila Gautierja, Jules-Henrija Vernoya de Saint-Georgesa in Jeana Corallija, napisanem po zgodbi iz knjige o vilah in duhovih velikega nemškega romantika Heinricha Heineja. Avtorja, ki ju je navdihnila takratna baletna zvezda Carlotta Grisi, sta ustvarila balet, v katerem je bilo mogoče zaznati številne lastnosti tedaj prevladujoče umetniške smeri, romantizma. Ob praznovanju plesa je stvaritev vsebovala vse prvine celovitega umetniškega dela: glasbo, gib, igro, slikarstvo in predvsem ples, vse pa so bile izražene v popolni ubranosti. Kmalu potem ko je na premieri navdušila prav vse navzoče, je Giselle postala kultna stvaritev plesne scene, kar je ostala vse do danes.
Giselle, ki je po mnenju mnogih »kraljica romantičnega baleta«, je resnično povsem nenavaden pojav v klasičnem baletnem žanru. Takšno opredelitev si zasluži zaradi mnogih vidikov edinstvene večplastne strukture, vse od zamisli karizmatičnih avtorjev do dramaturgije dveh popolnoma različnih dejanj in glasbe Adolpha Adama. Premierno uprizorjena kmalu po Silfidi je prav ta predstava zaznamovala začetek nove poti. Zanjo značilno nasprotje med resničnostjo življenjske zgodbe v prvem dejanju in fantazijsko vsebino v drugem, belem dejanju, je služilo kot model za oblikovanje vseh poznejših velikih baletnih stvaritev.

Giselle je zgodba o nesrečno zaljubljenem in prevaranem mladem dekletu s podeželja, ki se, potem ko ji ljubezen stre srce, znajde v vilinskem svetu nekdanjih zaročenk, ki so umrle, še preden so se poročile in potešile svojo plesno strast.

Nika Vrabec

Novinar