7. decembra 1691 so oblasti zaplenile dragocen boben z runami, ki je bil izdelan za pomoč noaidijem ali šamanom, da bi vstopili v trans in hodili med duhovi. Lastniku Andersu Poulssonu – ali Poala-Ánde v laponski obliki imena – so naslednje leto sodili zaradi čarovništva.
Poulsson je po uradnih zapisih sodišču povedal, da ga je mati naučila uporabljati boben z runami, ker je »želel pomagati ljudem v stiski in je s svojo umetnostjo želel delati dobro, mati pa je rekla, da ga bo naučila takšne umetnosti«.
Preden je bila izrečena sodba, ga je s sekiro umoril človek, ki je izgubil razsodnost.
Poulssonov boben se je znašel v danski kraljevi zbirki, pozneje pa je postal last Danskega narodnega muzeja – vse do danes. Po 40-letnem boju, ki ga je Jelena Porsanger, direktorica Muzeja Sámijev v Karasjoku na severu Norveške, poimenovala boj, je bil boben uradno vrnjen ljudstvu Sámi.
Fotografija: Helge Mikalsen/VG/The Guardian
Sámi
Sámi (tudi Laponci) so avtohtono ljudstvo severne Evrope in živijo na območju Laponske, ki se razteza med severno Norveško, Finsko, Švedsko in ruskim polotokom Kola. »Za nas je to dragocen predmet, ki je simbol naše zgodovine, vrednot in kulture – hkrati pa tudi simbol kolonizacije in neenakih razmerij moči,« je dejala Porsanger.
Boben je bil muzeju posojen od leta 1979, vendar so bili prejšnji poskusi, da bi si ga formalno povrnili v last, zavrnjeni. Lani je norveški predsednik Sámi zaradi tega vprašanja pozval dansko kraljico Margrethe v upanju, da bo ravnala kot vest danskega ljudstva.
»Za nas ti predmeti niso zbirke ali zgodovinsko obdobje,« je dejala Porsanger. »Ne gre za materialne predmete. O njih razmišljamo kot o ljudeh, kot o osebah.«
To je prvi laponski boben, ki je bil povrnjen iz tujine, in edini v zbirki v Karasjoku. Sedaj ga ohranjajo, 12. aprila pa bo na ogled kot osrednji del nove razstave.
Uradna predaja predmeta je po besedah laponske filmske ustvarjalke Silje Somby, ki pripravlja film o runskih bobnih, ki bo prikazan na beneškem bienalu avgusta, zelo pomemben dogodek. Po njenih besedah so »za nas kot biblija. Vsaka ima svoj poseben pomen in simboliko«.
Največjo zbirko, več kot 30, hrani Nordiska Museet v Stockholmu; primerki so tudi v Berlinu, Leipzigu, Hamburgu in Rimu, pa tudi v Britanskem muzeju in Muzeju arheologije in antropologije (MAA) Univerze Cambridge.
Sámsko prebivalstvo šteje približno 60 000 do 70 000 ljudi, od katerih jih približno 25 000 govori enega od devetih ohranjenih (in sorodnih) jezikov Sámijev.
Fotografija: Pump Park Vintage Photography/Alamy/The Guardian
Bobni rune
Bobni rune so bili nekoč osrednji vidik njihovega na naravi temelječega verskega življenja. Ko je noaidi s kladivom iz severnega jelena in brezovega lesa udaril po bobnu za rune, se je po njegovi površini premikal medeninasti obroč. Glede na to, kako se je obroč premikal glede na simbole na bobnu (pobarvanem z rdečim barvilom iz jelševe smole), je noaidi napovedoval prihodnje dogodke. Bobnanje je noaidiju pomagalo tudi vstopiti v trans in potovati po različnih resničnostih, na primer med duhovi mrtvih.
V času, ko je bil Poulssonov boben zaplenjen, so se Sámii agresivno pokristjanjevali in februarja 1692 je bil postavljen pred sodišče zaradi tega, ker je imel v lasti in uporabljal instrument, ki mu pravijo boben rune, s katerim je izvajal to zlobno in brezbožno umetnost čarovništva. Ker je bila Norveška v času dansko-norveške unije dejansko pod oblastjo Københavna, je bil boben poslan v København.
Poulssonova pričevanja so se ohranila – sodišču je celo pokazal uporabo bobna. Razložil je tudi simboliko bobna, čeprav je bilo po mnenju novejših raziskovalcev njegovo opisovanje v splošno krščanskem smislu morda poskus, da bi sodišču povedal, kar je želelo slišati.
Na primer, ko je eno od človeških figur, upodobljenih na bobnu, poimenoval Diermis, je dejal, da »ko se moli k Bogu, je Diermis v pomoč, saj ob poplavah in obilnem deževju prikliče nazaj vreme, ta Diermis pa nima moči, če mu je ne da Bog«.
O severnem jelenu, ki ga je imenoval Gvodde, je dejal: »Ko se moli k bogu, [Gvodde] daje srečo pri lovu na divje severne jelene. Če se udarja po runskem bobnu in obroč ne pleše za tega severnega jelena, tisti, ki prosi za dober lov, ne bo dobil nobenega severnega jelena, ne glede na to, kako zelo se trudi.«
Sedanji muzej ni primeren
Po Porsangerjevih besedah je sedanji muzej Karasjok Sámi neprimeren za hranjenje velikega števila tako ranljivih predmetov, kot je boben – je premajhen, z neustreznimi skladiščnimi prostori in nadzorom ozračja. »Preučujemo načrte za nov muzej,« je dejala. »Upam, da bomo uresničili sanje.«
Muzej po njenih besedah ni več zaprosil za povrnitev bobnov, vendar je dodala: »Imamo zgodbe, jezik in terminologijo, ki bi jih z veseljem delili z drugimi muzeji, če bi nam prisluhnili.« Potrdila je, da namerava maja obiskati ustanove v Združenem kraljestvu, ki hranijo gradivo Sámijev, vključno z Britanskim muzejem in MAA ter muzejem Horniman v Londonu in muzejem Pitt Rivers v Oxfordu. Slednji ima v lasti predmete, povezane s Sámi, ki jih je zbral sir Arthur Evans, najbolj znan kot izkopavalec Knososa, ki je leta 1873 obiskal severno Finsko.
Vendar pa je Somby brezkompromisna pri svoji želji po povrnitvi predmetov iz ljudstva Sámi. »Zdaj se vse bolj krepi,« je dejala in omenila bobne na Švedskem in v Nemčiji. »Najprej vzamemo Berlin, potem London.«
Novinar
