Roland Gérard Barthes (12. november 1915 – 26. marec 1980) je bil francoski literarni teoretik, esejist, filozof in kritik. Barthesove ideje so raziskovale različna področja. Vplival je na razvoj številnih področij, vključno s strukturalizmom, semiotiko, socialno teorijo, teorijo oblikovanja, antropologijo in poststrukturalizmom.
Camera Lucida, Roland Barthes z esejem o fotografiji
Camera Lucida: Reflections on Photography je esej o fotografiji, ki ga je Barthes napisal leta 1979, nekaj mesecev pred smrtjo. Avtor se sam nikoli ni ukvarjal s fotografijo, a je vseeno njegovo delo postalo zelo pomembno za to področje.
Kot je razvidno iz podnaslova, ta knjiga obsega vrsto opomb o avtorjevem razumevanju fotografije. Esej je razdeljen na dva dela. V prvem delu se ukvarja s težkim ontološkim vprašanjem – Kaj je fotografija? Drugi del eseja je bolj intimen in čustven. V njem se osredotoča na odkritje stare fotografije njegove matere in žalovanje zaradi izgube.
Branje nas spodbudi k razmisleku o temeljni naravi fotografije in nas pripelje do jedra vprašanja: kaj je fotografija sama po sebi? Kaj je fotografija v svoji edinstvenosti ter bistvu, glede na to, da je njeno bistvo vedno povezano s tem kar ponazarja?
Barthes poskuša z rekonstrukcijo zgodovine fotografije podati verodostojen odgovor in na koncu pride do zaključka, da je težko, če ne celo nemogoče, ustvariti linearnost. Zaradi tveganja, da zapade v popolno tehničnost ali v zgodovinsko in sociološko sfero, razširi diskurz in se posledično oddalji od možnosti, da bi odgovoril na glavno vprašanje in našel bistvo fotografije.
Posledično avtor spremeni svojo metodologijo in se vpraša: zakaj se me je tako čustveno dotaknila prav ta podoba?
Operator/spectrum/spectator
Francoski intelektualec se odloči da bo analiziral le nekaj fotografij, tiste, ki v njem sprožijo poseben čustveni odziv.
Ugotovi, da je fotografija lahko predmet treh praks: opravljanja, doživljanja, opazovanja. Identificirati hoče kdo fotografira (operator), kdo/kaj je predmet fotografije (spectrum) in posameznika, ki si fotografijo ogleduje jo analizira (spectator).
Spectrum
Njegova analiza se osredotoča predvsem na subjekt fotografije, spectrum.
Pravi, da kdor pozira za fotografijo, izdela drugo telo, se vnaprej spremeni v sliko. Kdor se fotografira, izkusi paradoksalno situacijo, sam sebe lahko vidi v zgodovinskem smislu. V bistvu je preoblikovan iz subjekta v objekt in njegovo telo postane balzamirano. Vse to opredelili kot mikro izkušnjo smrti.
Fotografiran postane to, kar se zanj odločijo drugi. Postane inertno telo. Fotografiran subjekt, ujet v pozo lahko kdorkoli definira kot npr. inteligentnega, resnega, itd.
Spectator
Kaj pa se z zgodi s fotografijo po tem? Čigava bo? Kdo bo lahko bdel nad njenim mirnim stanjem, ko bo v rokah drugih? Kdo so ti drugi, kdo gleda, kdo daje nov pomen fotografiji?
Odgovor je spectator. Barthes ugotovi, da posameznika, ki si ogleduje fotografijo, vodijo čustva. To pomeni, da se ena oseba lahko zaljubi v določeno fotografijo, druga pa ostane popolnoma ravnodušna.
Nenadno ljubezen do neke fotografije utemelji z začasno uporabo izraza avantura, ki omogoča obstoj fotografije, omogoča, da nas fotografija prevzame. V tem stanju subjekt (spectator) animira fotografijo in fotografija animira subjekt: ta dvojni obstoj imenujemo animacija. Sama po sebi fotografija ni živa, vendar animira subjekt in to je tisto, kar ustvarja avanturo.
Studium/punctum
Na ta način Barthes pojasni zakaj nas zanimajo le določene fotografije. Določi, da na fotografijah, ki nas prevzamejo, sobivata dva elementa:
- studium oziroma informativna narava fotografije. Ta nam ne razkrije nič kar še nismo opazili
- punctum je tista posebna lastnost fotografije. Ta na gledalcu pusti neizbrisen pečat, podoben rani, ki jo Eros zada zaljubljencem.
Studium sovpada z nameni fotografa. Ko prepoznamo studium, to pomeni, da smo v harmonij z nameni fotografa in tako odobravamo ali zavračamo fotografijo, ne da bi jo poglobljeno razumeli v sebi, ne da bi občutili bolečino in animacijo.
Punctum je podrobnost, ki nas prevzame in zapolni celotno fotografijo. Punctum je nekaj, kar naše gledanje doda fotografiji, tudi če je to že na njej. Ravno zaradi odtisa tega nečesa neka fotografija ni več katera koli fotografija.
Vloga operatorja
Barthes nadalje trdi, da ima fotograf poleg tehnične spretnosti in strokovnega znanja edinstven položaj, da deluje v ključnem trenutku, ko se razkrije bistvo podobe, s čimer ji podeli notranjo vrednost. Francoski kritik to sposobnost imenuje jasnovidnost, ki je opredeljena kot sposobnost, da je fotograf prisoten v natančnem trenutku, v pravem čas-prostoru.
Ne gre zgolj za to, da vidiš in izbereš, kaj boš fotografiral, temveč da znaš ujeti pravi trenutek (kairos) in ga utrditi pod vidikom večnosti.
Barthes zaključi prvi del svojega eseja, ne da bi imel v roki odgovor na začetno vprašanje: kaj je narava (eidos) fotografije?
Kaj je glavni koncept fotografije?
Iskanje odgovora nadaljuje v drugem delu knjige. V njem se premakne na povsem osebno raven. Njegova žalost zaradi materine smrti se okrepi, ko odkrije njeno fotografijo iz otroštva, eno izmed mnogih, ki jih drži v roki in ga spominjajo na bistvo njegove matere in fotografije.
Barthes dojame da je najbolj očitna ontološka lastnost fotografije, paradoksalna zveza med resničnostjo, ki jo nosi fotografija in pripovedovanjem o preteklosti. V fotografiranem predmetu obnavlja tisto, kar je bilo. Ta povrnitev potrjuje prisotnost, obstoj tega, kar je fotografirano. Fotografija matere, ujete v otroštvu, priča o njenem obstoju: bila je tam, zdaj je ni več.
Bistvo fotografije torej ni v njeni zgodovini ali klasifikacijah, temveč v tem, da s seboj nosi avro, svetlobno senco, ki spremlja telo. Ta daje življenje spectrum-u brez katerega bi fotografija ostala sterilno pričevanje na papirju. Celo bistvo fotografije določi kot njeno zvezo med preteklostjo in resničnostjo.
Če fotograf zaradi pomanjkanja talenta ali vizije prozorni duši ne uspe dati jasne sence, subjekt za vedno umre.
