19. decembra bo minilo že 100 let od rojstva slovenskega pesnika in prevajalca, ki se je rodil leta 1922 v Šoštanju. Vlada je na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto Karla Destovnika Kajuha.
Kajuhovo leto 2023
Nacionalna obeležitev Kajuhovega leta, ki bo poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovencev, bo sovpadala tudi z 79. obletnico pesnikove smrti. Umrl je 22. februarja 1944 na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjami.
Prihodnje leto bo tako zaokrožilo številne prireditve in projekte, ki so se odvili že v letu 2022, ko smo praznovali 100. obletnico pesnikovega rojstva.
Poezija, ki v človeku vzbudi močna čustva in ostaja aktualna
»Literarno delo Karla Destovnika Kajuha ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost. Njegove poezije sicer ni mogoče ločiti od zgodovinskega časa, ki mu je bila zavezana, vendar pomembno presega zgolj identifikacijsko raven, saj seizmografsko beleži notranje napetosti tistega časa in ga na ta način transcendira«, so na Ministrstvu za kulturo zapisali v obrazložitvi izbora.
Narodni heroj?
Bil je prvi otrok Marije Vasle in Jožeta Destovnika. Vzdevek Kajuh je dobil po imenu rojstne hiše svojega deda v Skornem pri Šoštanju. Po OŠ v Šoštanju (1928–1933) je obiskoval gimnazijo v Celju, kjer so ga 1940 izključili zaradi kominističnih idej; šolanje je nadaljeval v Mariboru. Od 1934 bil aktiven član komunistične mladinske organizacije (SKOJ), poverjenik Slovenske mladine (za Šoštanj in delno za celjsko gimnazijo). Bil je aktiven v protifašističnih akcijah šoštanjskega Sokola.
Ob napadu na Jugoslavijo je odšel s prostovoljci v Zasavsko hribovje; bil zaprt v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer je napisal Nenapisano pesem iz ječe, prvo sl. pesem, ki jo je navdihnilo trpljenje v zaporu. Septembra 1941 je ilegalno bival v Ljubljani in se vključil v NOB. Avgusta 1943 je odšel v partizane in bil vodja kulturniške skupine v XIV. udarni diviziji. Konec 1943 je v Starih Ogencah nad Juriščami divizijska tehnika razmnožila zbirko njegovih Pesmi (v 38 izvodih, opremil Janez Weiss – Belač). Januarja 1944 je odšel z divizijo čez Hrvaško na Štajersko in bil 22. februarja ustreljen na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjem pri nenadnem napadu nemške izvidniške patrulje; istega leta je izšla posthumna izdaja njegovih pesmi.
Karizmatičen, umetniško nadarjen mlad moški, ki je strastno ljubil
Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medved, pred odhodom k partizanom pa je spoznal Silvo Ponikvar. Ljubezenska pisma, ki sta si jih izmenjala, pripovedujejo morda najlepšo ljubezensko zgodbo iz okupirane Ljubljane. Leta 2014 so bila pisma navdih za knjigo Ljubimca z Vošnjakove ulice, ki je istega leta postala celo knjiga leta.
Bogat opus
Kajuh zaradi prezgodnje smrti ni ustvaril veliko pesmi, vendar je v svoji poeziji z izjemno jasnostjo in izrazno močjo izpovedal občutje sveta, ki je bilo značilno za velik del njegove generacije (podobno usodo zgodnje smrti si deli tudi kraški poet Srečko Kosovel).
V svojih pesmih poziva h kolektivni identifikaciji, to je poezija, ki je izrazito usmerjena v družbeni učinek, a vendar ni zgolj deklarativna, ampak je obenem občutena visceralno in telesno. Kajuh je vsebine svojih notranjih in intimnih konfliktov na področju ljubezni, družinskih odnosov in strahu pred smrtjo v svojem opusu prepletal z napetostmi idej, skupnosti in takratnega družbenega sveta. Ravno zaradi občutljive in izostrene dinamike intimnega občutenja in ekstrovertirane kolektivne aklamacije ga umeščamo v krog najpomembnejših slovenskih pesnikov.
Novinar
