Pri Slovencih se je, ko gre za našega največjega pesnika, bolj ali manj usidrala enolična podoba tragično zaljubljene trpeče duše, ki je bolečino mojstrsko izlivala v stihih. Kdor Prešernu zameri, da je del učnega načrta, še najraje doda, da je bil pijanec. Po drugi strani marsikdo od tistih, ki cenijo njegov pesniški opus, rad spregleda bolj žgečkljive zapise, ki se mu ne zdijo vredni vključitve v ugledno zapuščino poeta. A ravno ti zapisi kažejo večplastno osebnost, ki je v skrajnem nasprotju z ustaljeno podobo obupanca, ki leta za mlado Julijo.
Kaj so apokrifi?
Apokrif izvira iz grške besede apokryphos, ki pomeni skrit, nepristen ali dvomljiv. Ko govorimo o apokrifnem Prešernu, govorimo torej o besedilih, ki jih je prešernoslovje izpustilo iz uradnega kanona. Razloga sta dva. O avtorstvu teh besedil, ki so se pogosto ohranila le v spominih ali prepisih, se ne moremo povsem prepričati. Prešeren pač ni podpisal vsake gostilniške domislice, vemo pa tudi, da je prišlo do požiga zapuščine. Kot drugo ni vsebina teh besedil niti približno podobna dostojanstveni snovi sonetov in se pristojnim zaradi nespodobnosti ni zdela vredna vključitve.
Prešeren seveda ni edini, čigar zapuščina vsebuje manj dovršena ali obscena dela. Celo Verlaine in Rimbaud sta nekoč združila moči in spisala sonet, ki opeva anus (Sonnet du trou du cul). Apokrife je Luka Pintar v pismu Franu Levcu označil za nekaj »kar se ne da objaviti in mora ostati prepuščeno ustnej tradiciji«.
Zabavljive napise najdemo tudi v Poezijah in zbranih delih
Seveda niso vse Prešernove lahkotnejše pesmi apokrifne. Zabavljivi napisi so celo razdelek v Poezijah, kjer Prešeren v Pričujočih poezijah zagovarja njihov obstoj:
Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih;
pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak.
Iz Zbranih del je taka pesem, ki se najverjetneje obregne ob cenzorja Pavška:
V Ljubljani je dihúr, ki noč in dan žre knjige,
od sebe pa ne da najmanjše fige.
A ker so izvodi Poezij in zbranih del precej dostopni, se v nadaljevanju posvetimo neobjavljenim »kosmatim«.
O materi Matija Gollmayrja
Tako se je pesnik norčeval iz matere sošolca, ki je sina silila v semenišče:
Če s mislil, vlačugar,
vlačit se tako,
te treba v Ljubljani
nikol ni bilo.
Ti lahko dobil bi bil
conto doma,
da b’ kozje molitve
učila te bla.
Zamolčane Prešernove pesmi: Jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj!
Z izdaje podobice Svetih šteng sv. Jošta pri Kranju
Iz 30. let se je ohranila pesem, za katero sumimo, da je Prešernova. To pa zaradi ritma, ki je enak kot v pesnitvi V spomin Andreja Smoleta in značilnih prešernovskih sintagem.
Ne daj se od greha nigdar oslepiti,
premisli, de kmalo veselje mini. –
Kaj prida ti je le cel svet perdobiti,
če duša pa večno v breznu terpi.
Po tihih samotah se rajši perkrivaj:
boječa nedolžnost se v njih veseli;
in grenke solzice pokore prelivaj,
de v Tebi svetost ino mir oživi.
Ne čakaj, preljubi ino gadove svitke
od ranjenga serca pogumno odvi,
sovraži peklenske, preslastne ožitke,
od ktirih nedolžnost v tebi kopni.
O Savici in Tončki Šarabon
Po zaslugi profesorjev, kot sta France Kidrič in Fran Levec, so se ohranili tudi krajši zapisi:
Sámo Tončka Šarabon,
ta ti da za božji lon.
In:
Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.
Na račun nun
Martin Luther je na vrata wittenberške cerkve pribil teze, Prešeren pa se je manj resno s temle napisom lotil vrat uršulinskega samostana:
Do zdej ste b’le še d’vice,
do zdej še niste dale,
do zdej ste jo imele
zato le, da ste scale.
Lotil se je tudi prelomljenih zaobljub uršulinke matere in uršulinskega ravnatelja, in sicer v pesmi Kako in komu se trebuhi redé?
Kako da se birtom
Trebuhi redé?
Ker žrêjo, pijêjo
Do belega dne.
Kako da se ferboltarjem
Trebuhi redé?
Kri kmetov pijêjo
Pijavke hude.
Kako da se dohtarjem
Trebuhi redé?
Zato ki nobeden
K njim prazen ne sme.
Kako da se peamtarjem
Trebuhi redé?
Zato, ki se mazat
Vsi radi pusté.
Kako da se farjem
Trebuhi redé?
Za maše jim nosijo
Neumne žene.
Kako da se nunam
Trebuhi redé?
Zato ki se f…jam
Por…t pusté.
Maksima
Za objavo naslednje je poskrbel France Kidrič:
Jej, pij in kavsaj,
za večnost se ne ravsaj!
Za nagrobnik
Za parodični nagrobni zapis je poskrbel Prešeren sam po neuspelem poskusu samomora:
Prešeren, neveren
se je obesil za cviren.
Gostilničarju Ivanu Nepomuku Mayrju in njegovi hčerki Cilki
S to zbadljivko je postregel gostilničarju Ivanu Nepomuku Mayrju (o tem, zakaj je bil v Vltavo vržen spovednik češke kraljice):
Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk.
Tole pa je ob možitvi posvetil Nepomukovi hčerki Cilki:
Na maram za Kranjca,
je hladne krvi!
Imam rajši Taljana,
ker bolj mu stoji.
Le pojd tja v Italjo,
v mesto Torin!
Prinesla boš mucko
nazaj brez kocin.
Izpuščena besedila nam pomagajo bolje razumeti Prešerna
Med sodobnimi literarnimi zgodovinarji je poslanstvo zbiranja celotne zapuščine prevzel Miran Hladnik, ki je apokrife zbral in preučil. Od 47 ohranjenih besedil jih 18 obstaja v različnih variantah. Hladnik se je obravnave apokrifov lotil sistematično. Deli jih na:
- priložnostne in kosmate verze,
- nagrobne verze in napise,
- posvetila v knjigah,
- izjave, kjer je pesnik v vlogi vidca (kot neke prerokbe, ki se tičejo tudi manj znanih subjektov),
- anekdote,
- kanonizirana besedila, ki so v odsotnosti podpisa sumljivega izvora.
Hladnik je tudi izpostavil nekaj opaznih značilnosti, ki so apokrifom skupne:
- mistifikacija (ne vemo točno, kaj se je ohranilo, kar je zlasti zanimivo za zbiratelje),
- priložnostnost in namenjenost konkretni osebi,
- variantnost zapisov (obstaja več verzij),
- zabavnost in zabavljivost,
- seksualni ali skatološki besednjak,
- blasfemičnost,
- dvoumnost in besedna igra,
- parodiranje ali parafraziranje visokih tem,
- vključenost v verzificiran dialog.
Novinar
