… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …
Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.
Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.
Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.
Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko, kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš, spodbudiš njihovo domišljijo …
Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.
Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je prispevala svoj delež pri romanu Mustang.
Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.
Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.
Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.
Tekst: Nina Kokelj
