Šejla Kamerić spada v generacijo umetnikov, ki so odraščali v Sarajevu v treh letih in pol vojnega obleganja. To je močno zaznamovalo odnos te umetnice, pa tudi njeno razumevanje in prakticiranje umetnosti. Umetnica je najbolj znana po delu Bosnian girl.
Obraz umetnice in grafit, ki ga je pustil neznani vojak nizozemskih modrih čelad v bazi ZN v Srebrenici: No teeth, a mustache, smell like shit. Bosnian girl. Grafit je fotografiral Tarik Samarah. Šejla Kamerić je kasneje z njim sodelovala, ko je združila grafit in sliko sebe. Tako je ustvarila eno pomembnejših del: Bosnian girl.
Delo, nastalo leta 2003, je povzelo bistvo bosanske tragedije. Srebrenica je dobesedno nadrealistična neprimernost mednarodne skupnosti. Ta fotografija gledalca neposredno sooči z grafiti, katerih vulgarnost razkriva lokalno zgodovino nasilja nad ženskami in ljudmi med vojno ter obleganjem Srebrenice.
Grafit v kombinaciji lepega dekleta na nek način poudarja mizoginijo. Dekle na naslovnici, ko bolje pogledamo, ni privlačno, temveč je predmet zlorabe. Kot gledalci se soočamo z nihajočim gibanjem privlačnosti in gnusa.
Ker je na fotografiji umetnica sama, zamenjuje vse ženske v Bosni in prevzema telo dokaza.
Marina Abramović, Rhytm 0 in druga dela
Med najbolj znana dela Marine Abramović uvrščamo Rhythm 0, iz serije “Rhythms”, kjer je umetnica svoje brezvoljno telo ponudila gledalcem, ki so lahko na njej uporabili 72 predmetov, posebej postavljenih na mizo. Abramovič se je postavila v vlogo objekta.
Med predmeti, ki so bili na voljo, so bila orodja za užitek, kot so perje, rože, voda, pa tudi potencialno smrtonosni predmeti, kot so pištole, noži, britvice.
Začet z občutljivim, zmedenim pristopom, je performans kmalu postal nasilen in nenadzorovan, do te mere, da je umetnici eden od gledalcev dal v roke napolnjeno pištolo, usmerjeno vanjo.
Kaj je razlog za takšen performans, v katerem je Marina ogrozila celo lastno življenje? Njen cilj je bil predvsem pokazati, kako se nasilje lahko po hitrem postopku poveča, da v kratkem času preide od nič do sto, ko so okoliščine ugodne.
Skupinsko posilstvo, ustrahovanje in nasilje na podlagi spola vedno predpostavljajo, da se tisti, ki delajo škodo, počutijo v položaju moči glede na tistega, ki trpi, kar se je pokazalo v Marinini nepremičnosti in tudi v fotografiji Šejle z gnusnim napisom.
Oba dela združujeta položaj ženskega telesa, ki je podvržen kritiki gledalcev. Obe umetnici se direktno izpostavljata, da bi dopovedali, da je nasilje in posilstvo nekaj, kar se dogaja zaradi občutka moči, ne pa preživetja. Šejla se seveda osredotoča na pogled, ki ga ima svet na Bosanske ženske, Marina pa na pogled, ki ga ima svet na manj močne, vendar je žensko telo v današnji patriarhalni družbi postavljeno na nižji položaj.
