Kar o Prešernu mogoče ne veš

Vsi poznamo našo državno himno, sedmo kitico, napitnice Zdravljice. Vemo tudi, da jo je napisal pesnik, rojen v Vrbi na Gorenjskem, ki je deloval kot odvetnik v Kranju, je bil nesrečno zaljubljen v Primicevo Julijo in je zapustil bogato kulturno dediščino – mojstrske poezije. Danes je slovenski kulturni praznik in predstavljam vam nekaj stvari, ki jih o Francetu mogoče niste vedeli. Ali pač.

1. Kljub svojim trem nezakonskim otrokom je pesnik dobil od šempetrskega župnika potrdilo o svoji moralni neoporečnosti, ki ga je potreboval za prošnjo za advokaturo.
2. Prešeren je vedno dejal, da se bo dal naslikati takrat, ko se bo poročil.Tega dneva ni dočakal, zato imamo ohranjene samo njegove portrete, ki so bili naslikani po smrti. Njegov najstarejši posmrtni portret izhaja iz leta 1850, Franz Kurz von Goldenstein ga je narisal po spominu.
3. Prešeren se je rad kdaj tudi pozabaval. Leta 1839 sta s prijateljem Andrejem Smoletom na gradu Prežek praznovala kar tri dni skupaj. Oskrbniki na gradu so dejali, da takih ”norcev” grad še ni videl. Zanimivo je tudi to, da je prva protialkoholna razprava na svetu spisana v Kranju leta 1834, avtor pa je bil dr. Fran Vilijem Lipič.
4. Prešeren je prišel v Kranj leta 1846, ko je imel Kranj komaj dva tisoč prebivalcev. Bil je edini odvetnik v mestu. Pod stanovanjem, ki ga je vzel v najem od lastnika hiše pivovarja Franca Mayrja, je bila prva kavarna v Kranju, kjer je bilo največ povpraševanja po črni kavi z žganjem. V prostoru kavarne je danes galerija, v njegovem stanovanju pa spominski muzej, ki je v lasti Gorenjskega muzeja v Kranju. Stanovanje si tako lahko ogledate in se sprehodite skozi prostore, po katerih je nekoč hodil sam Prešeren.
5. V njegovem stanovanju v Kranju si še vedno lahko ogledamo posteljno pregrinjalo, v katerem je počivalo Prešernovo truplo. Na njem je zvezeno: ”Od 8.2. do 10.2. 1849 je na tej preprogi počivalo Prešerinovo truplo.”
6. Poezije, ki so samostojna pesnikova zbirka in so bile končno objavljene leta 1846 z letnico 1847, so bile natisnjene v 1200 izvodih. Pesnik je želel, da je 150 izvodov, natisnjenih z nekoliko spremenjenim besedilom, namreč tako, da so bile magistrale Sonetnega venca natisnjene s pravilnim akrostihom Primicovi Julji. V drugih izvodih je Julijino ime zabrisal tako, da je v štirih verzih spremenil vrstni red besed.
7. Bleiweis je na Prešernovem pogrebu zamolčal, da je imel Prešeren tri otroke, ko je citiral Vodnikove verze: ”Ne sina ne hčere po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.” Otroci so bili resda nezakonski, Prešeren jih je priznal šele na smrtni postelji. Na Kranjskem naj bi bila v tistem času kar tretjina otrok nezakonskih, na Koroškem pa celo polovica.
8. Prešeren se je podpisoval Prešerin. Tudi na njegovem nagrobnem spomeniku v Kranju, v Prešernovem gaju, zato piše dr. France Prešerin.
9. Ne drži, da našega največjega pesnika niso cenili v času njegovega življenja. Bleiweis ga je namreč že v Kmetijskih in rokodelskih novicah razglasil za največjega pesnika tistega časa. Tudi v prve šolske čitanke so ga že postavljali okoli leta 1850, kjer ima veliko mesto še danes.
10. Prešernov spomenik v Ljubljani so slovesno odkrili 10. septembra 1905. Spomenik je delo Ivana Zajca in je sprva naletel na velik odpor, ker je nad pesnikovo glavo razgaljena muza. Ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič je spisal protestno pismo tedanjemu županu Ivanu Hribarju in zahteval, da se kip umakne izpred cerkve. Zaradi njegove ogorčenosti nad kipom je politično-satirični dnevnik Osa v Ljubljani 11. novembra 1905 izdal pesem neznanega avtorja: Muza in škof – ljubljanska balada, ki se začne z: ”Oj muza gola ti nesramna, kaj delaš bosa vrhu kamna?”