William Shakespeare se je rodil v manjšem mestu Stratford-Upon-Avon. Še danes tam stoji njegova rojstna hiša, ki je odprta za turiste in literarne entuziaste. Na pogled je bila to za čas njegovega življenja navadna hiša. S časom sta se mu dodala dva prizidka oziroma se je hiša združila s sosednjima.
V glavnem delu je živela njegova družina. Spodaj so imeli kuhinjo in jedilnico, zgoraj pa spalne prostore za deklice, dečke in spalnico staršev. Hiša je bila razdeljena na dva dela. Med njima je potekal širok hodnik, ki je v hišo spuščal konje in vozove. Zakaj le?
Urin, usnje in gnoj
Williamov oče, John Shakespeare je bil izdelovalec rokavic in usnjar. V delu, ki ni bil bivanjski je imel svojo delavnico in hkrati prodajalno. Končane izdelke je obešal na polico pred oknom, da so jih lahko ljudje kupovali kar iz ulice. Konj mu je na vozu v hišo privlekel nove kože, ki jih je potreboval za izdelovanje rokavic, pasov, torbic, mošnjičkov in podobnega. Usnje je po prihodu raztegnil, strgal, stanjševal, rezal in šival nove produkte. Uporabljal je kože različnih živali; kozje, ovčje, konjske, jelenje in celo veveričje ali pripadajoče psom. Med drugim je delal tudi z belim usnjem, ki je bilo izjemno redko, drago in zaželeno v srednjem socialnem razredu. Pri obdelavi materialov je uporabil tudi urin in gnoj. Poleg tega pa so dotične vonjave prinesle že živali same ob vstopu v hišo.
Si vedel? William Shakespeare je v svojih delih omenil usnje, to obrt in posebna orodja, ki ji pripadajo, več kot 70-krat. Z usnjem je zrastel in se pri 14-ih letih tudi sam priučil očetovih veščin in začel pomagati v delavnici zaradi težavnih ekonomskih razmer tistega časa.
Malčki, ogenj in enolončnice
V levem prizidku je po poroki z možem in otroki živela njegova sestra Joan Hart. Ta del so poimenovali koča, saj je imela le dva prostora; kuhinjo spodaj in spalnico zgoraj. Joanin mož je prevzel Johnovo delavnico po njegovi smrti, saj je izdeloval klobuke. V prizidku zadaj je sprva živel William s svojo mlado družinico, kmalu pa se je zaradi stiske s prostorom odselil na drugo lokacijo, ki jo imenujejo še danes New Place.
Do tedaj je v hiši v resnici živelo več družin; William je imel dvojčka Hamneta in Judith ter tri leta starejšo hčer Susanno. Njegovi najmlajši sorojenci njegovih otrok v letih niso ravno veliko prekašali. Lahko si predstavljaš, da je bila hiša polna otrok, njihovega vriskanja in seveda vonja. Vsi so živeli skromno in preprosto življenje. Zadrževali so se ob toplem ognju in jedli redke čorbe, ki so jih tam skuhali. Pripravljali so tudi ovseno kašo, pite, solate, kruh in seveda meso, če so si ga lahko privoščili.
Si vedel? Na mizah te je pred obrokom čakala zgolj žlica, saj se je pričakovalo, da si boš nož in nekaj špičastega, ki bo delovalo kot vilica, priskrbel kar sam in prišel pripravljen.
Pivo, švic in rožice
William se z družino odseli, njegov oče umre in lastništvo hiše pade v njegove roke. Naš pisatelj že ima novo rezidenco, zato hišo odda v najem Lewisu Hiccoxu. En del se še naprej uporablja v bivanjske namene, medtem ko preostanek hiše Hiccox spremeni v nekakšno krčmo. Poimenuje jo Maidenhead, pozneje Swan and Maidenhead Inn. Hiša je kar naenkrat polna gostov, ki tam spijo, v zadnjem prizidku pa je seveda locirana pivnica – prostor veseljačenja in okrepčitve, kjer si lahko utrujeni popotniki spočijejo.
Ta vsakodnevno spreminjajoča se masa zamenja intimno vzdušje družinskega življenja z občutkom odprtosti in prehodnosti. Edina stalnica so rože in zelišča na vrtu, ki so bila najverjetneje ena redkih lepo dišečih stvari v tistem obdobju.
Novinar
