Vsako nedeljo zvečer se v Kudu France Prešeren v improvizacijski boj postavita dve skupini. Skupine sestavljajo študentje različnih fakultet, katerim je skupna točka strast do igranja, asociativnega preigravanja danih trenutkov in zlitja improvizacije tudi v vsakdanje življenje.
V pogovoru z dvema od sedmih letošnjih impro skupin nisem ostala prikrajšana za plaz asociacij in humorja…
HUMOROIDI
Kako je nastala vaša skupina?
Klemen: Skupina je nastala na Gimnaziji Vič. Iz originalne zasedbe smo štirje. Po zaključku gimnazijskih let so se nam pridružili še ostali igralci.
Od kje vam ideja za ime skupine??
Klemen: Enkrat smo sedeli v nekem bifeju blizu šole, kjer smo se pogovarjali o imenu. Podajali smo si ključne besede in tema je prišla na besedo humor. Potem je eden od takratnih članov skupine, študent medicine, prišel na idejo hemeroidi in iz tega so nastali humoroidi…straniščni humor.
Kako potekajo priprave na igro? Imate mentorja oziroma vodjo?
Vsi v en glas: Klemen!!!
Klemen: Smo samouki. Začeli smo kot krožek, ki ga je vodil Sašo Pristavc. Ko pa smo šli na svoje, smo se sami organizirali. Našli smo nek prostor za vadbo in ko smo ugotovili naše slabosti ter dobre lastnosti, smo vedeli na čem je treba delati in odrasli kot skupina. Prevzeli smo odgovornost, da sami sebe vzgajamo.
Kje vadite?
Simon: V Tivoliju pod mostom, pri ribniku, pri Sari in Alji doma, na Gimnaziji Vič, v Kudu…
Klemen: Razmišljali smo, da bi se priključili kakšnemu društvu, ki nam bi omogočil prostor za vaje. To je največji problem pri improligi, da nimaš doma, razen če nisi v organizaciji.
Kakšne lastnosti mora imeti dober improvizator?
Maja: Neomejeno količino domišljije.
Neža: Mora biti odštekan.
Simon: Mora imeti lepe lase (temen dolgolasec).
Fish: Ne sme ga biti sram, da naredi totalno “budalo” iz sebe na odru.
Ali imate pripravljen kakšen dialog, če improvizacija ne uspe?
Klemen: Ne, ker to bi potem pomenilo pisanje prizorov, kar ne sodi v improvizacijo.
Simon: To je nekaj, kar ne smeš izvesti. Bistvo je, da v danem trenutku izdelaš karakter, s katerim nastopaš in reagiraš na odrsko dogajanje. Tisti prvi kamenček, ki ti ga publika vrže na oder, sproži plaz idej, iz katerih potem nastane igra.
Koliko vašega osebnega karakterja se kaže skozi vlogo na odru?
Maja: Imam problem, ker imam močen karakter, se ta večkrat pokaže skozi vlogo. Neža: Vsi se trudimo, da damo svojo osebnost na stran, ampak en delček vseeno ostane. Delamo svoje različice, ki predstavljajo dobre karakterje. Delček sebe, ampak malo drugače.
Simon: Dostikrat so me doma zaklepali ven (smeh), zato mi ni težko sebe pustiti zunaj.
Fish: Ponavadi se spomniš kakšnega močnega karakterja in ga poskušaš posnemati.
Kako veliko vlogo ima publika pri vaši izbiri načina improvizacije? Ali te lahko tudi na neki način omejuje?
Klemen: Publika te porine s karakterjem, ki si ga zamisliš, v neko situacijo, iz katere tvoj lik reagira in nastane zgodba. Odigraš sebe v situaciji, kakor misliš, da bi v njej odreagiral. To gradi vse skupaj v igro, poleg konfliktov in drugih gledaliških elementov.
Maja: Predloga publike ne vzamemo kot omejitev, temveč kot inspiracijo.
Fish: Brez publike nas ni.
NOH?T
Kako je nastala vaša skupina?
Iztok: Izhajamo iz ŠILE na Gimnaziji Poljane. Takrat je bilo od 20 do 30 ljudi. Ostalo nas je pet.
Kako se kaže vaš osebni karakter skozi vlogo na odru?
Miha K.: Ne sme se, to je vsa “fora”.
Iztok: To bi moral oceniti nekdo, ki nas pozna, ker mi sami najbrž nismo kompatibilni za to.
Kakšne lastnosti mora imeti dober improvizator?
Iztok: To je skupinski šport, poleg tega pa mora imeti posameznik polno svojih idej. Mora znati poslušati druge in delovati kot del skupine. V skupini je bilo par dobrih improvizatorjev, ki pa niso znali biti del skupine. Potem to nastane bolj stand up komedy kot improliga.
Miha K.: Pomembno je zaupanje soigralcev.
Iztok: Sproščenost na odru, da se ne siliš v nekaj ter da počakaš, da ideja pride sama do tebe.
Kako močno vlogo ima publika?
Iztok: Če je dobra publika, se čuti energija. Čutiš jo v sebi kot vzpodbudo. Največja nagrada pa je, da spraviš gledalce v smeh.
Koliko odnesete od improvizacijskega igranja in kaj vam to predstavlja?Miha K.: Dvigne se ti samozavest in postaneš bolj odprt. Pa še punce te imajo za zvezde.
Iztok: Nekateri pravijo, da impro ni samo hobi, ampak postane način življenja. Postajaš bolj spontan in prevzameš ta način razmišljanja, kar se odraža tudi v družbenem življenju.
Miha K.: Najbolj je zabavno, ko gremo skupaj ven, ko ustvarimo sklop nadgrajujočih privatnih “for”, katerih potem okolica čisto nič ne razume. Na to moramo paziti, ko smo na odru.
Periklea
