Čeprav je bila tragedija ob londonski premieri Ibsenovih Strahov označena za »umazano dejanje, storjeno v javnosti«, danes velja za klasiko. Kakšna je preteklost Ibsenovih Strahov?
O drami Strahovi Henrika Ibsena
Drama Strahovi je nastala l. 1881 in pri meščanih takoj vzbudila ogorčen odpor, saj je Ibsen v njej načel mnoge pereče probleme. Drama Strahovi je nastala kot odgovor na kritike 1. drame Nore, ki so jo meščani razumeli kot napad na moške, na svetost zakona in družine in so ji zato ostro nasprotovali. Ibsen jim je odgovoril z dramo Strahovi, ki naj bi pokazala kakšne so posledice za družino in posamezne družinske člane, če žena vztraja v zlaganem zakonu in se celo trudi, da bi bil navzven videti vzoren. Drama Strahovi je bila prvič uprizorjena leta 1889 v Nemčiji in Franciji. Avtor jo je sprva naslovil »Gengangere«, v pomenu »vračati se, duhovi, strahovi …«
Igra je bila razglašena za najbolj nemoralno sodobno dramo. Med takratnim meščanstvom je delo z zlagano moralo zbudilo ogorčenje in odpor, saj se je avtor poleg vprašanja evtanazije dotaknil do takratnega tabuja spolnih bolezni.
Buren začetek igre, ki je bila na začetku težko prodajana
Danes nas večina verjame v duhove, zato pozabljamo, kako težka je bila Ibsenova igra na začetku. V začetku osemdesetih let 19. stoletja so jo grobo zavrnila ne le gledališča na Ibsenovi rodni Norveški, temveč tudi vse večje Evropske gledališke hiše. Za Ibsena, ki je bil močno odvisen od prihodkov od svojih dramskih besedil, pa je bila objavljena izdaja še pomembnejša: od 10 tisoč natisnjenih izvodov je večina ostala neprodana.
Zdaj seveda Strahovi veljajo za klasiko in po srečnem naključju bo njihovi oživitvi v Sam Wanamaker Playhouse na West Endu sledila uprizoritev Thomasa Ostermeierja z naslovom Sovražnik ljudstva: igra, napisana takoj po Strahovi, v kateri je Ibsen izrazil svoj bes nad neumnostjo svojih rojakov.
Zgrožena javnost
Zdi se nam prav, da so Strahovi v novi različici Joeja Hilla-Gibbinsa uprizorjeni v notranjem prostoru Globe, saj Ibsen v dramskem kanonu zaseda drugo mesto takoj za Shakespearom. A najsi ga še tako občudujemo, na britanskem odru ni imel vedno lahkega dela. Pri tem ne mislim le na histerične odzive na londonsko premiero igre leta 1891, ki jo je Daily Telegraph opisal kot »odprt odtok, umazano dejanje, storjeno javno, lazarsko hišo z vsemi odprtimi vrati in okni«. Prav tako nimam v mislih dejstva, da je lord Chamberlain šele leta 1914 izdal dovoljenje za javne predstave v nasprotju s predstavami zasebnih gledaliških klubov. Izpostavljenost strahovom je pustila vtis klavstrofobične morbidnosti, ki se je zdela neizogibna za delo, ki obravnava incest, spolno prenosljive bolezni in evtanazijo.
Uprizoritev Davida Thackerja
Uprizoritev Davida Thackerja iz leta 1986, ki se je iz gledališča Young Vic preselila na West End, v njej pa je igrala Vanessa Redgrave. Ona je igralka, ki ničesar ne počne na pol, in v svoji avtobiografiji razkriva, da se je naučila norveško in da je v času perestrojke in glasnosti pod predsednikom Gorbačovom videla v igri napad na mrtve ideje in zastarela prepričanja kot zelo aktualne. Ima prav, vendar je predstava navdušila predvsem z idejo, da liki niso bili obsojeni na propad že od samega začetka, temveč so imeli vizijo alternativnih možnosti.
To se je videlo, ko je Redgravejeva gospa Alving navdušeno grizljala uho pastorja Mandersa Toma Wilkinsona, da bi ponovno prižgala ogenj iz preteklosti: to nista bila običajna umirjena starca, ampak par, ki je še vedno dovolj mlad, da je njuna romanca ostala v lepem spominu. Celo Oswald Adriana Dunbarja je imel ognjeno veselje do življenja, namesto da bi bil videti, kot da je že ob prvem vstopu obsojen na propad.
Radikalna uprizoritev Richarda Eyra
Dvajset let pozneje je bil pristop Richarda Eyra še bolj radikalen. Sprva v Almeidi, nato pa na West Endu in na filmu je igro predstavil v 90-minutni različici, ki je imela Sofoklejevo intenzivnost. Jezik njegovega besedila je bil pogosto brutalno neposreden: Oswald je meščanske veljake, ki so napadali boemski način življenja, opisal kot »moralizatorske kretene«. Predvsem pa nas je Eyre spomnil na resničnost opazke, ki jo je nekoč o Ibsenovih likih izrekel Harold Clurman: ne glede na to, kako hude so razmere, »imajo še vedno kompaktno moč, skorajda živahnost, nekakšno upanje proti upanju«. Odlična Helene Alving Lesley Manville je bila zelo seksi osvobojena ženska, ki jo je do trenutka, ko jo je Manders ponovno zavrnil, preveval optimistični idealizem. Na koncu, ko se je Oswald Jacka Lowdena soočil s posledicami svoje dediščine, sta se s sinom fizično spopadla zaradi možnosti pomoči pri smrti.
Uprizoritev Katie Mitchell
Prednost uprizoritve RSC Katie Mitchell iz leta 1993 v gledališču The Other Place v Stratfordu je bila vrhunska igralska zasedba, ki je poudarila kompleksnost Ibsenovih likov: Gospa Alving Jane Lapotaire je bila svobodomiselna, a psihološko posesivna, pastor Manders Johna Carlisla je bil duhovno iskren človek, ki ga je pojedla ljubezen do ljubezni, Oswald Simona Russella Beala pa ni bil izmučenec, temveč lik, katerega tragična usoda se je razkrivala le počasi. Toda glavno razkritje je bil vpliv podnebja na značaj: Mitchellova in njena oblikovalka Vicki Mortimer sta veliko potovali po Norveški in sta odlično ujeli neverjetno hitre prehode te države iz zlate sončne svetlobe v mračno, navdahnjeno mračnost.
Strahovi in preteklost
Henrik Ibsen je eden od pisateljev, ki je z svojim literarnim delom prispeval k razvoju misli, filozofije, literature in tudi razumevanju nekaterih »tabu« tem, ki danes družbo pestijo še bolj kot takrat. Zavedam se, da je nekaj čudnega v obujanju starih duhov, ko nas Ibsenova igra svari pred vezanostjo na preteklost. Toda če smo se v zadnjih 40 letih česa naučili, potem je to, da moramo to igro rešiti iz razpoloženja predvidljive pogube in da Ibsenove velike tragedije ne zmanjšuje zavedanje o njeni seksi in ironični komičnosti: če kaj, jo to zelo krepi.
Spodaj je povezava do kratkega prikaza slovenske uprizoritve:
Novinar
