Slovo od Drame, ki odhaja v prenovo po zaključeni sezoni. Ali obstaja boljša premiera dramske igre, kot je Cyrano de Bergerac, da se poslovimo od Drame, kot jo poznamo? Zdaj je jasno, da ne.
V režiji Tina Grabnarja je zaživela drama Cyrano de Bergerac, ki jo je po Edmondu Rostandu pred leti priredil Martin Crimp za »moderno« občinstvo. In če kaj, potem je ta Cyrano vsekakor moderen. Odvrženi so okvirji tradicije, tukaj je prostranost izvirnosti.
Cyrano de Bergerac ni bedak – no, včasih je -, ampak vojak, ki ljubi pisano besedo in prelepo Roksano. Zaradi svoje podobe si ji ne upa priznati svoje ljubezni, saj meni, da ga bo zavrnila in tega se boji. Ko mu Roksana izda, da se je zagledala v lepega Christiana iz njegovega polka, dobi Cyrano idejo. Christianu bo posodil besede in ljubezen, ta pa njemu svojo postavnost. Skozi pisma se začne ljubezenska zgodba med Roksano in Christianom, za katerim stoji mojstrski Cyranov jezik.
Četudi je v zgodbi še mnogo tega, Grabnarjeva predstava ne odvija predaleč stran od izvirnika, ki je v preteklih desetletjih postal »branje« vseh, ki ljubijo besede in nesojene ljubezni. Z nenavadno postavitvijo odra, kjer igralska zasedba uporablja glasbila, je vsekakor nekaj, kar lahko bode v oči. Ampak tu ne gre za iglo, ki bi nas zaslepila, temveč tiste čudežne kapljice, ki jih je dobila Esmeralda. Spregledali smo, da lahko tudi tako trdna klasika dobi novo podobo, ki udari pod svojim kotom in pusti svojo sled. Velik in kričeč napis CYRANO DE BERGERAC zre na nas iz ozadja, v ospredju pa se naniza igralska smetana slovenske umetnosti. Seveda bo vedno v ospredju Jure Henigman, ki se mu pridružijo Tina Vrbnjak, Domen Novak, Nina Valič, Benjamin Krnetić, Uroš Furst, Gašper Lovrec, Saša Pavlin Stošič, Rok Vihar in Klemen Janežič, ki ga navajam kot zadnjega, saj so njegovi uvodni prizori tisti, ki nakažejo smer, stil in visoko kakovost predstave.
Cyrano de Bergerac je vsenaokrog znan kot izjemen vojščak, ki se lahko sam spoprime s celo armado razjarjenih bojevnikov. S tem ko kljubuje pariškim veljakom in javno ščiti državljanske svoboščine, si je pridobil že skorajda zvezdniški status ponosnega upornika. Slovi tudi po virtuoznem kovanju verzov. Zdi se, da zna pero sukati še spretneje kot meč. Z besedami lahko prodre vse do največjih globočin prefinjene ženske duše, ki jo razume bolje kot marsikateri ljubimec iz sedemnajstega stoletja. Toda Cyrano de Bergerac ima velik nos. To je nos, ki mu kot nekakšna ogromna in nepremostljiva prepreka zapira pot do prave ljubezni. Neskončno je zaljubljen v lepotico Roksano, pa ji tega preprosto nikoli ne zaupa. Kar bi se lahko končalo kot čudovita renesančna romanca, se zato sprevrže v eno najbolj tragičnih ljubezenskih zgodb iz zgodovine svetovne književnosti.
Poznavalci predstav v SNG Drama bodo vedeli, da igralskih zasedb v veliki večini primerov ne gre prehvaliti. Tudi tokrat je enako, zato bi fokus preusmeril v dve glavni pohvali. Prva je skladatelj Leon Firšt (tudi sem spadajo igralke in igralci), saj je glasba velik del uspešnosti predstave. Druga pa je Boštjan Gorenc-Pižama, ki je poskrbel za prevod dela. No, saj tudi tu se visoka pričakovanja poplačajo. Besede tečejo kot namazan stroj in seveda se vse prične pri Rostmundovi francoski klasiki, nadaljuje pri Crimpovi priredbi, a kulminira v slovenskem prevodu. Brez jezikovnega sloga ni Cyrana, vsaj ne na taki ravni.
O Cyranu je bilo v preteklosti napisanega že mnogo, česar ni treba ponavljati. Ko pa govorimo o romantiki in ljubezni, se ta ne uspe prikrasti v ospredje predstave, kar bo nekoliko večji manjko za romantične duše med gledalci – sem spadam tudi sam. To pa ne pomeni, da se ne morem vrniti k izvirniku ali celo filmski predelavi iz leta 2021, ki je eden najbolj podcenjenih filmov zadnjih let. Pri tej predstavi je drugače. Cyrano de Bergerac Tina Grabnarja se zapiše med najboljše predstave, ki je krasila vsebinsko bogate slovenske odre. Več kot vredno ogleda.
Urednik portala Student.si
