Decembra se je v ljubljanskem Kinodvoru odvila druga Animateka – mednarodni festival animiranega filma, ki je letos predstavil izdelke avtorjev Srednje in Vzhodne Evrope. Ogledali smo si lahko štiri tekmovalne sklope kratkih animiranih filmov, tri celovečerce (“odštekano” Frank in Wendy, “kontroverzno” Četrt! in anime Čudoviti dnevi), kot “sladico” pa tudi filme angleškega Royal College of Art (RCA), zmagovalne filme Holland Animation Film Festivala 2004 (med njimi tudi z Oskarjem nagrajenega Ryan) itd., skupaj torej kar 164 filmov. Letos so prvič lahko uživali tudi otroci, katerim je bil namenjen program Slon. Na otvoritvi festivala se je z razstavo in svojevrstnimi okraski predstavil rezidenčni umetnik M. S. Bastian (iz njegove ilustracije izhaja podnaslov festivala: Hanging Around), ob zaključku pa smo lahko prisluhnili odlični avstrijski glasbenici Gustav. Na zaključnem večeru je petčlanska mednarodna žirija pohvalila nekaj filmov in razglasila dobitnika grand prixa ter zmagovalca občinstva. Sonyjevi nagradi sta tako romali v poljske roke – grand prix je prejela Marta Pajek za film Po jabolkih, gledalce pa je prepričal Ichtys Mareka Skrobeckega. V tekmovalnem programu smo si lahko ogledali tudi slovenski film Sun Sun. Kasneje sem se pogovarjala z enim od njegovih avtorjev, Matejem Lavrenčičem, ki je zaključil študij slikarstva na ALU.
Kaj si si ogledal na letošnji Animateki?
Ogledal sem si prvi tekmovalni sklop in filme RCA, ti so se mi zdeli veliko boljši. Zmagovalni film pa… po mojem je žirija letos “usekala mimo”, bilo je veliko boljših. Zmagovalec občinstva je bil pa v redu. Všeč sta mi bila tudi Jam Session in Zmenek, ampak… žirija že ve.
Misliš, da gledalci bolj spremljajo zgodbo ali vizualni del? Jih ti kot ustvarjalec gledaš drugače?
Če ne drugega, gledaš, kako je tehnično izvedeno, kaj je zadaj. Navaden gledalec ponavadi samo “pade noter”, mogoče je to ta razlika. Itak tako gledajo vsi filmarji, se nekako ne pustijo takoj zavesti. Gotovo se povprečnega gledalca prej dotakne nekaj, kar je smešno, kot da nekaj išče v zgodbi. Meni so bili tudi všeč tisti bolj lahkotni, naloga žirije pa je, da išče neke umetniške vrednosti.
Sun Sun je v bistvu videospot za Moveknowledgement. Kako je prišlo do sodelovanja in koliko dela je vloženega v tovrstno štiri in pol minutno animacijo? Je izvedba težja kot pri “navadni” animaciji?
Kitarist je Gorazdov sošolec. Trije (Lavrenčič, Gorazd Bizjak, Miha Perne op.) smo ga delali 4 mesece po kakih 12 ur na dan. V grobem smo zastavili ogrodje in si nato sproti izmišljali detajle. Tudi nismo takoj vedeli, kakšen bo konec. Malo smo se pa “zafrknili”, saj so nam rekli, naj naredimo spot, ki se bo gledal kot risanka. Spot mora biti drugače narejen, da sovpada z glasbo. Veliko boljši je, če ga gledaš brez glasbe, hehe… zraven bi bolj sodil kak starinski klavir.
Tako v Sun Sun kot v Malih črnih skrbeh (tvoj prvi veliki stripovski album) nastopajo živali. Čemu fascinacija z njimi? Bi kdaj napravil z njimi kaj v stilu Happy Tree Friends?
Fascinacija… no, nekaj pač moraš imeti, hehe. Ne vem, če je to ravno racionalna odločitev. Tako pač je. Za spot smo se vsi odločili za živali, nisem ničesar vsiljeval. HTF se pa mi zdijo bedni, tak masaker je res brezzvezen. Ne vem, bi moralo to šokirati gledalce ali kaj? Če je inteligentno narejeno, potem ne rečem…
Kakšne so perspektive slovenske animacije in stripa?
Mladi striparji so kar nadobudni. Je tudi dosti mladih z ALU, k delajo animacije. Upam, da se bo tam končno ustanovil tudi poseben oddelek. Zaenkrat ni videti, da bi šlo kaj v tej smeri. Mi je pa všeč, da vidim vedno več grafitov po vlakih. Tudi na delavnicah (Famul Stuart, v okviru festivala) je nastalo par dobrih stvari, se mi zdi.
Trenutno delaš na kakšnem projektu?
Delam risanko za Stripburgerjev projekt Panjske končnice, ki bo enkrat pozimi v radovljiškem čebelarskem muzeju.
Sara Mekinc
