Koliko časa že nisem žurala, sploh še znam pit? Pa saj ni pomembno, danes se ga res vtrgamo, kot bi rekli moji štajerski kolegi. Po opravljeni Anatomiji 2 je ja treba pošteno nazdraviti. Ja, ja, pa reunion imamo, saj se tudi tega veselim. Po enem tednu sem si umila lase, po par mesecih sem si obrila noge, oblekla sem si tisto elegantno prosojno majico, ki se je že pošteno načakala v omari, Tjaša mi je uredila večerni mejkap, pa še za prespat sva dobili pri Maticu in Gregorju. Res sta zlata, prav neobičajna moška. Ko bi vsaj Sašo prevzel kaj od njiju, potem bi nama morda kdaj uspelo. Strese me. Nočem misliti nanj, to je že davna preteklost. Mislim na danes. Imam občutek, da tega večera še dolgo nihče ne bo pozabil.
Juhuuu, Rožna je dbest, stari!, Ayyy, aaahh. »Bolana žurka!« zakričim Tjaši, čeprav dvomim, da sem preglasila muziko v tej nabito polni avli. Moram priznati, da je kar najs videti staro klapo na kupu. Čeprav nisem pogrešala drame, ki vedno obdaja dekleta, kot so Anja, Aleša in Špela … pa vseeno. Dobro se imam. Vrtim se, kot že dolgo ne. Kar naenkrat mi zastane pogled. A me oči varajo? Res sem kar nalita, a še vem, kaj se dogaja. Je to Lapa? Eh, verjetno res slabo vidim.
Take noči, ko se ne ustaviš na plesišču, so najboljše. Po mesecih učenja mi paše taka telovadba. Z družbo se malo usedemo, da si opomoremo, še dolgo namreč ne nameravamo domov. Ravno si dolijem Jamesona v svoj polomljen plastični kozarček, ko pride on. Res je bil Lapa. Sašev bestič, ki ga je tako lepo zajebau. Kaj da fak dela ta tip v Sloveniji? Še bolj pa na tej žurki? Fanta ga lepo sprejmeta, Tjaša obvezno stisne fotko za Instagram, potem pa ga izgubimo. Noč je še dolga in mi se vrnemo pred oder.
Naenkrat pa Aerosmithi… tega res nisem potrebovala. V meni prebudijo vprašanja tipa kaj bi lahko bilo, če bi…? Tega ne potrebujem, še posebno, ker nihče ne ve za mojo, sicer bolj bogo, preteklost s Sašom. Nikomur nisem razlagala o svojih čustvih do njega. Že nasploh sem se izogibala takim emocionalnim pogovorom, ko je šlo zanj, pa niti Tjaši nisem ničesar namignila. Bil je slaba družba, popularni dijaki s(m)o se ga vedno izogibali. A nekaj sem spoznala v njem. Videla sem toplino v njegovih očeh. Ujela sva se. Trudila se sem se, da bi ga rešila, da bi ga izboljšala, vendar je bil pogubljen že v trenutku, ko se je spoprijateljil s Tadejem. Kar čudno ga je poklicati po imenu… z Lapo, skratka. On ga je potegnil v svoje posle, na koncu pa še v svoj drek. Vendar Sašo ni bil ljubezenski tip. Imela sva veliko priložnosti, pa nikoli ni naredil poteze. Zanima me, kako je. Zunaj je, to vem. Morala bi ga kaj poklicati.
Nekdo me rukne v ramo in vrne v realnost. Pesem je ista. Rajši grem še kaj spit. »Gre kdo do šanka?!« se glasno potrudim. Kot kaže, me zaradi te glasne balade ni nihče razumel. Grem pa sama, kje že je? Nič ne vidim, skorajda moram zavohati pot do alkohola. Šele ko se uspem preriniti iz gužve, vidim improviziran neonski napis »bar«, pod njim pa je seveda Lapa. Vidim, da pogleduje k Anji, itak. Uspem se zrniti na manjšo distanco, ko boljše vidim, kaj počne. Nalil je kozarec s pivom in ga začinil z malo belo tabletko. Amm, kva? Kaj mu dogaja!? Obup! Tip se ni nič spremenil! Kakšen gnoj, Sašo je vsaj dober po srcu, če že nič boljši vzor kot ta izmeček.
Drvim proti njemu, on pa me sprejme s »Kako si, mala?«
Ti bom dala, mala. »Koj kurac, Mafijozo?« ga napadem.
»O, Mateja, kaj tako se pogovarja s starim frendom?«
»Kaj delaš? Vidla sem te!«
»Kaj govoriš, koza? Ničesar nisi vidla. Zabaven reunion pa tak.«
»Ne sprenevedaj se. Ne zanima me, komu je pijača namenjena, samo zlij jo stran! In zresni se že enkrat. Te v Nemčiji niso naučili nobenih manir?«
Oči se mu zlobno zasvetijo. Mi je že jasno. »Tam si se zapletel še v nove posle, a? Pojdi nazaj in pusti nas na miru!«
Odvihram po Tjašino pomoč, ko se vame zaleti izklesan tip. Saj ne da se mu vidijo mišice, zavit je v jopico s kapuco, a težko bi jih bilo spregledati, ko sva se zabila s tako silo. Izgleda nekam star, ta tip ne spada na sceno. Opraviči se mi in se mi želi odkupiti s pijačo, vendar od takih shady tipov ne sprejemam ničesar. Preden se mu uspem izmuzniti pa me že trdno drži za nadlaket in precej močno vleče v smer, iz katere sem prihajala. Preden se zavem, kaj se dogaja, na ustnicah čutim hladno pijačo, ki mi polzi po bradi. Prestrašeno pogoltnem, se izvijem iz prijema in zbežim.
»Tjaša!« V tej gužvi ne najdem nikogar. »Tjaša! Tja-ja-a.. T-t-ššš..« Prostor se mi počasi megli pred očmi. »Tja.. ššš..« Ka-a-j je ta filing? »T.. šš.. mm-mm..« se trudim. A ne vem, če zvok dejansko prihaja iz mojih ust. Nekaj ni v redu. Usedem se, a pod mano ni sedeža, zato zgrmim na tla.
Ne morem se pobrati. Čutim brce in udarce. Zakaj mi nihče ne pomaga? Je to karma? Zadnje čase res nisem več tista pridna in vzorna študentka, ki poleg študija medicine prostovoljno uči mlajše kolege in deluje v bližnjem centru za otroke. Še vedno prebijam večino svojega časa za knjigami in v laboratoriju, ocene imam visoke, a vse to je najboljša krinka. Zapletla sem se v službo, iz katere ne morem in po pravici povedano niti nočem. Potrebovala sem nekaj denarja, da lahko pokrijem mesečne stroške, kot večina študentov. Zdaj pa služim številke, na katere sem ciljala z doktorsko izobrazbo. Na Facebooku sem zasledila oglas, ki ni ničesar izrecno povedal. Želela sem prilagodljivo delo, zato sem jih poklicala. Naslov razgovora pa je bil na moje presenečenje žurplac ene izmed tistih večjih študentskih organizacij. Iskali so študenta ali študentko, ki bi bil pripravljen postoriti razne zadeve brez postavljanja vprašanj. Zdelo se mi je čudno, a njihova ponudba plačila z možnostjo še povečanja postavke je zameglila logično presojo. Sčasoma mi je postalo jasno, da ne gre za običajen posel, a nisem spraševala in nisem želela vedeti. Moj uradni naziv je »pomočnica« in tako naj tudi ostane. Po dveh mesecih dela so mi zaupali tudi z nekimi papirji. Nisem jih smela pregledovati, le prenašala sem jih med stavbami v Ljubljani. Pred tednom dni sem bila na taki kurirski vožnji. Pozvonila sem na prazno tipko bledega bloka v Poljanah. Četrto tipko od spodaj v drugem stolpcu, mi je bilo naročeno. Na drugi strani vrat sta se na moje presenečenje pojavila dva s srednje, kaj pa ona dva delata skupaj? sem pomislila. Še dobro, da se danes ob meni nista delala čudna, takrat sta me namreč sprejela s slabo prikritim začudenjem in se po prevzemu nervozno umaknila nazaj za svoje štiri stene. Žal mi je bilo, da nisem prej odprla kuverte. Le kakšne posle sklepajo s študentsko organizacijo? Začelo me je zanimati tudi, kakšni so to posli nasploh, da moram kot »pomočnica« s kolesom prevažati kuverte in majhne pakete, na katerih ni niti pikice črnila? A o tem zdaj ne morem razmišljati. Sploh ne morem več razmišljati. Barve, linije, veliko črnega. Mislim, da slišim Tjašin glas. Črnina.
Čutim, da se premikam, a ne vidim ničesar. Kje sploh sem? Slišim glasbo? Vsake toliko ujamem kak vonj, vse smrdi. Spet črnina.
Čutim mehko podlago, kje sem? Kateri dan je? Od pasu dol sem naga, zraven mene pa leži en tip. Kaj sem naredila? Sem se napila in seksala s kr enim? Čutim, da nekaj ni v redu. Potipam za oblekami, a v temi najdem le gate. Dovolj bo. Še vedno napol slečena se odpravim iz sobe. Ko zatipam kljuko, sem že rahlo olajšana. Odšla bom domov, se stuširala in jutri bo vse boljše.
Na vratih pa me prestreže roka. Vonj mi je znan, a vse se odvije prehitro, da bi ga povezala s človekom. Čutim stisk na svojem vratu, kar naenkrat sem potisnjena ob steno. Srce mi bije od neznanskega strahu. Zaman se upiram, roke in noge me še vedno ne ubogajo. Poskušam zakričati, a imam grlo preveč stisnjeno. Poskušam se česa oprimiti, vendar maham v prazno. Izgubila sem stik s podlago. Izgubila sem stisk sama s sabo. Lebdim. Ostane le še tema. Za vedno.
Novinar
