Ko me je zbudila budilka, sem se obrnila in na Metini postelji zagledala kolegico od Aleše, ki sem jo ponoči sprejela v najino sobo. Meta bi sigurno znorela, če bi vedela, ampak je nisem mogla zavrniti, ker sem takoj opazila, kakšno je njeno stanje. Najprej tista punca na žurki, ki je ležala na tleh, potem ta, ki je spala pri meni (baje, da ji je ime Anja?) … Obe sta imeli iste znake. Kako da fak se je to zgodilo tukaj v domu? Sem vedela, da bodo problemi, vedela sem isto sekundo, ko sem videla Lapa … U, zbudila se je.
»A si okej?« Jap, cela je zmedena, očitno se ne spomni nič. Samo, kako je to možno? »Čakaj malo,« sem rekla in jo pustila v sobi. Šla sem po hodniku do Alešine sobe.
»O Sara, hvala da si me zbudila. A je Anja okej?« Briga me, če je Aleša v pižami, potegnila sem jo iz sobe na hodnik kljub temu, da se je upirala. »Aleša! Tvoja kolegica Anja se nič ne spomni, saj ti je jasno zdaj vse ane? Pa še to – si našla tisto punco, ki naj bi bla tud zadrogirana?« Aleša me je samo gledala. Bila je bleda kot stena, skoraj tako bleda kot tisti večer, ko mi je zaupala svoje najtemnejše probleme in skrivnosti, jaz pa njej nekaj, kar se mi je zgodilo malo pred tem, preden sem jo spoznala. Aleša se je v dom preselila dobro leto nazaj, v tem času pa sva postali zelo dobri prijateljici. Večkrat sva si ob večerih zvili joint in se družili na balkonu. Jaz sem njej jamrala o mojih vikendih za šankom v M-Clubu in o vseh bedarijah, ki jih prenašam in slišim kot natakarica, ona pa mi je že ob prvem jointu povedala težko skrivnost. Mislim, da sem se prav zato tako močno povezala z njo. Ona mi je zaupala, jaz pa njej. In tako sem izvedela za Tadeja Lapanjeta, propadlega sošolca in njenega nesojenega ljubimca, ki je uničeval vse okrog sebe, vključno z njo. Tadeja, ki sem ga že poznala, pa ji tega takrat nisem priznala. Res si nebi mislila, da je punca lahko tako naivna. Ali pa da je padla za takim kretenom. Ampak jaz sem v življenju videla že marsikaj, zato sem vesela, da se je zaupala prav meni. Ker sem tudi jaz vedela nekaj in sčasoma sem ji povedala resnico.
»Umakni se Sara, grem do nje. Moram jo pomirit. Šit no, včerajšnji večer je šel v kurac. Tadej je faking neumen. Vse nas bodo zaprli.« Aleša je kar v pižami stekla po hodniku do moje sobe, jaz pa za njo, v mislih pa so mi odmevale njene besede. Vse nas bodo zaprli? Kaj bo zdaj rekla Anji? Vstopila sem z njo v sobo, ker sem hotela biti prisotna pri pogovoru, pa je Aleša očitno pokazala, da me noče zraven: »Ej, Sara, a lahko greš malo ven, prosim?« Čeprav bi želela ostati, sem raje pritrdila, vzela telefon in odšla.
V domu je vladalo čudno vzdušje. V kopalnici sem se osvežila, v kuhinji v hladilniku našla jogurt in se odpravila proti balkonu. Bolj sem se mu približevala, več ljudi sem slišala in bolj mi je bilo čudno. Ko sem lahko videla skozi vrata na dolg balkon šestega nadstropja, mi je postalo jasno, da se nekaj dogaja. Balkon je bil poln ljudi, ki so se nemirno prestopali, zaskrbljeno pogovarjali in gledali čez ograjo. Prebila sem se ven, pozdravila Sonjo iz sobe 12b in se nagnila čez ograjo. Šok. Točno pod nami je v krogu stalo vsaj 7 policijskih avtomobilov. Okrog drogov so nalepili trakove. Okrog zelenice in grmičevja pred domom je vladalo obsedeno stanje. Mimoidoči so se ustavljali in opazovali, policisti so varovali območje, dokumentirali, zapisovali, spraševali študente in pogledovali proti balkonom. Vse, kar sem opazila na tleh, je bila črna vreča. Mi je že vse jasno. Nekdo je nastradal. Zagotovo je bila punca. Vse samo zaradi Lapa. »Kaj se je zgodilo?« sem bolj zaprepadeno, kot sem se počutila, vprašala Sonjo iz 12b. »Baje, da je ena punca umrla. Mateja, ena medicinka. Padla iz petega nadstropja. Sumijo, da je bila nesreča zaradi alkohola.« Debelo sem jo pogledala. »Ja fak,« je bilo vse, kar sem uspela reči. Nesreča zaradi alkohola? Dvomim.
Spodaj sem opazila Anjo in Alešo, Katarino in tistega njenega Matevža ter še nekaj ljudi, ki sem jih srečala včeraj na žurki, ampak se nisem spomnila njihovih imen. Včeraj je namreč prišlo kar nekaj ljudi, ki po navadi niso na domskih žurkah. Baje, da so se dobili bivši sošolci iz Šišenske gimnazije, očitno ravno Lapovi in Alešini sošolci. Ampak, a sta onadva to vedela? Gledam Alešo, ki pogleduje proti policijskim avtomobilom. Je v enem od njih mogoče res Lapa? Aleša sigurno ni vedela za njegove plane. Ona ne bi posredovala pri tem, skoraj sigurna sem. Izven množice opazim Sašota in še enega fanta, ki spremljata situacijo. Me prav zanima, če je imel ta propadli Sašo kaj zraven. Odkar se je vrnil iz popravnega doma, sem ga velikokrat videvala v M-Clubu, tudi po urah zaprtja, ko so se v klubu zbirali samo izbrani. Fak. Tam je tisti čudni tip, ki sem ga včeraj videla v domu na hodniku. Temna jopica s kapuco, obraz brez pravih potez, a meni nekoliko preveč poznana postava. Kdo je že to?
Nikoli ne bom pozabila zgodnjega sobotnega jutra, ko sem v klubu brisala še zadnje mize in komaj čakala, da grem spat. Tisti večer je bil party z dokaj znanim DJ-jem in vsi ljubitelji techno in house glasbe so žurali do jutranjih ur, dokler se niso iz kluba premaknili na afterje. Do mene je pristopil moj šef, vodja ekipe Luka in z njim lastnik kluba gospod Stefani. »Čao Sarči, kako si lubica? Je blo naporno dons za mojo najbolj seksi kelnarco? Dons si kar pokazala svoje atribute.« Jao, spet ta odnos. Če ne bi res potrebovala denarja, da lahko normalno študiram, bi že zdavnaj pustila ta jebeni šiht. »Pa evo bo, zaključujem.« sem rekla, brez da bi ju pogledala in do kolen potegnila prekratko obleko, ki sem jo morala nositi zaradi njega, šefa. Stefani se mi je približal, dal njegovo ogabno roko na moje ramena in zavohala sem vonj po sladki kolonjski, mešan z vonjem po cigarah. Okrog zapestja je imel ogromno zlato uro, okrog vratu debelo zlato verižico. »Punči, danes bi te rabili malo dlje. Bi ustregla nam fantom na enem pomembnem sestanku?« Kar zdrznila sem se. Jaz pa že ne bom sodelovala pri njegovih ogabnih poslih. Tukaj delam kot natakarica, ne kot njegova kurbica. »Am, joj oprostite, želela sem se naspati, moram delati za faks jutri.« Luka me je pogledal in preučeval, če sem se zlagala. Stefani se je usedel za mizo in mi pokazal, da se usedem zraven. »Punči, nimaš izbire. Odločil sem se, da boš postregla mene in kolege in to boš naredila. Faks gor ali pa dol. S tako postavico bi lahko zaslužila toliko, da ti ne bi blo treba delat faksa. Naredila boš to, ali pa boš ostala brez šihta. Kurac, mogoče boš ostala še brez česa drugega. Moji kolegi bi te znal dobro uporabit. Je jasno?«.
Tisto jutro nisem imela izbire, kot da sem službo potegnila še za par ur in stregla gospodu Stefaniju in njegovim kolegom. Prišli so kmalu po zaprtju kluba, bilo jih je okrog 10. Vsi so bili oblečeni v fensi obleke, razen vitkega pobritega fanta s tatujem na levi podlaketi, ki je izgledal star mojih let. V kotu pri vratih kluba sta stala dva varnostnika, en nabildan in s kozjo bradico, drugi brez posebnih obraznih potez, z vidno pištolo za pasom in zlatim uhanom v desnem ušesu. Gostje so se posedli za mizo, jaz sem jim začela streči najdražji alkohol v ponudbi, oni pa so se pogovarjali.
»Ti, mulo. Kako ti je ime? Praviš, da maš veze med študenti?«
»Lapa sem. In ja, mam. Moja … Ena bejba, ki jo poznam, biva v študentskem domu.«
Premaknila sem se nazaj do šanka. Veze med študenti? Tukaj gre za čudne posle. A mi je res tok pomemben ta šiht? Sej lahko dobim keš drugje, mogoče se lahko zaposlim v kopirnici na faksu. Resno sem razmišljala o odhodu, ko je do mene pristopil varnostnik z uhanom, ki se je prej zadrževal pri vratih. »Kaj?« V roko mi je potisnil tabletko. »Kaj je to? Jaz nočem imeti nič s tem.« »Vsaki pol. V vodo. Takoj.« Za trenutek mi ni bilo jasno nič, potem pa sta v klub vstopili dve punci, pomanjkljivo oblečeni, vidno pijani, a dobro razpoloženi. Stefani je vstal: »Ah, končno. Dami, dobrodošli.« Punci sta se zasmejali in se usedli v naročje dvema moškima za mizo.
Sedaj, ko sem čez balkon študenca gledala v množico ljudi spodaj in premlevala dogodke tistega sobotnega jutra v M-u, sem oči upirala v postavo, ki iz množice ni izstopala, meni pa je bila tako znana. Videla sem ga že včeraj, najprej spodaj ob šanku, kmalu zatem, ko smo na tleh našli Matejo. Potem sem ga srečala na stopnišču, preden sem se zares odpravila v sobo, pa sem ga srečala še v petem nadstropju, kjer sem ga videla s še enim tipom, izgledalo je, kot da sta si nekaj podajala.
To me je spet spomnilo na tisto sobotno jutro, ko sem puncam v vodi stopila vsaki pol neke čudne tabletke. Kaj pa bi lahko naredila? Že od začetka sem videla, da ima za pasom pištolo. Toliko pa še cenim svoje življenje, da si nisem upala pisniti ne takrat, ne kadarkoli kasneje. Tudi policiji ne. Opazila sem tudi, da imajo vsi za mizo pri sebi vsak svoje orožje. Edini, ki ni imel pištole, je bil tisti fant, Lapa, Alešina nesojena ljubezen. Kako je bila lahko punca tako naivna. Kako mu je lahko verjela, da gre za nedolžen posel. Ona je mislila, da Lapa iz Ljubljane do Frankfurta tovori travo. Pa kaj še.
Tip s kapuco je kar naenkrat prenehal telefonirati in začel hitro stopati stran od množice, čez domski vrt, travnik in igrišče do ceste na nasprotni strani ulice. Med hojo mu je iz glave padla kapuca in za trenutek se mi je zazdelo, da sem opazila zlat uhan v njegovem desnem ušesu. Šel je do črnega Mercedesa, v katerem se je odprlo okno in zdelo se mi je, da sem opazila gospoda Stefanija. Okej, sedaj mi je pa vse jasno.
Kot da bi za menoj gorelo, sem se iz balkona pognala po hodniku in dol po stopnicah. Jebeni študentski dom ne more imeti dvigala. Med tekom sem se spomnila na še nekaj dogodkov včerajšnje noči. Lapa je bil več kot očitno močno priljubljen med kar nekaj dekleti iz svoje bivše srednje šole. Videvala sem ga z mnogimi dekleti, najprej z blond punco ob vhodu v dom, potem ob šanku z Anjo, kasneje s Špelo in Matejo. Parkrat sem okrog njega videla tudi tipa v jopici s kapuco.
Nič več mi ni bilo jasno, odločila pa sem se, da bom temu naredila konec. Namenila sem se do policije, da jim povem vse, kar sem ravnokar videla na drugi strani ceste, kar se je dogajalo včeraj ter tisto soboto in še mnogo drugih, ko sem prisiljeno delala nadure v klubu in sodelovala pri Stefanijevih umazanih poslih.
V naglici sem stopila v avlo našega doma in se hitro pomikala proti vratom. Stopila sem ven in ocenila, da bo najbolje, če grem kar do najbližjega policista, s katerim sta govorila Katarina in Matevž. Ko sem pogledala levo, sem videla Alešo in Anjo. Aleša me je zaskrbljeno gledala. Sigurna sem bila, da mi je na obrazu pisalo, da bom zadevi naredila konec. Naenkrat pa je iz leve prišel tip z zlatim uhanom. »Ti, z mano. TAKOJ!«.
Novinar
