Slabo mi je. Hvaležen sem za hladen beton igrišča. Če bi bil kjerkoli na toplem, bi izlil vso vsebino mojega želodca. Zadiham svež zrak. Zlato pravilo pitja – ne nehaj piti, dokler nimaš dostopa do mrzlega tuša in tople postelje. Upoštevam ta nasvet in še napol pijan sežem po steklenici nekega alkoholnega soka iz žitaric, ki naj bi bil viski. Ali brandy? Poceni sranje pač, ki sem ga včeraj ukradel iz domske žurke. Skoraj sem že zaspal. To bi bilo zelo slabo za moje zdravje. A sedaj, ko sem buden, mi paše. V ustih okušam kovinski priokus. Z jezikom preštejem zobe, vsi so še tu. Ustnica peče, ličnica me skeli. Pljunem kri in se prisilim narediti požirek cenenega žitnega zvarka. Trpek okus, pekoč občutek ostane dlje v ustih, kakor v grlu. Nekaj v ustih močno zaskeli in zapeče. Razkužil sem odprto dlesen.
Skobacam se na noge. Še vedno mi vstajanje dela probleme. Možganom ni všeč, da je na levi tema, na desni pa premikanje. Zavrti se mi. Prekleto levo oko. Kje je Žan? Včeraj je stekel za mano. Sedel je na tleh zraven mene in kadil travo. Ob spominu na žgoč papir in pokanje gorečega tobaka ter drugega suhega rastlinja se v meni prebudi tobačna lakota. Zadnji cigaret, seveda. Prižgem si ga ter se zvlečem do klopi. Ogledam si nizke, čokate bloke študentskega naselja. Kaj za vraga je tukaj delal Lape? Se je preobjedel nemških klubov, bavarskih mlekaric in izsiljevanja turških lastnikov trgovin?
Kaj pa jaz počnem tukaj? Odkar sem prišel iz popravnega doma, me noben od bivših sošolcev ni niti povohal. Ko pa sem na Facebook skupini srednješolskega razreda videl objavo, da bi se lahko na tej domski žurki spet dobili, me je prelevil neumen nostalgičen moment. Na Anjo, kateri sem vedno med malico nagajivo kradel hrano, na Matevža, s katerim sva se ga med špricanjem tako napila, da sva pobruhala profesorico, na Špelo, ki sem jo tolažil vsakič, ko jo je pisala cvek in na Alešo… za trenutek se v meni nakopiči jeza. Spomini avtomatično preidejo nate, Lape, oziroma »Tadejček«, kakor te je klicala sestra, ko si se šel skrivat k njej. Spomnim se teh večerov, ko sva oba prespala pri njej. Vedno te je pobožala po glavi, ko je preverila, če spiš. Tega verjetno ne veš, a jaz se spomnim. Klara te ima res rada.
Zato razumem, zakaj si zaštihal Tjaža. Jaz bi ga tudi. Tip je najel tvojo sestro za eno uro. Že tako si težko poslušal, ko te je začel zafrkavati s »kurbin brat«. Ampak zakaj si svoje maščevanje naprtil meni? Bila sva si res dobra tovariša. Skupaj sva vlekla koko in na veliko pila po Šiški, kradla sva vse možno, skupaj pakirala travo in jo prodajala po šoli. Pri meni si se skrival, ko bi mogel vikend preživet s fotrom v Domžalah. Takrat sem te prvič videl jokat. Neuničljivi, šarmantni mafijec Tadej se je jokal kot majhna punčka na mojem balkonu. Takrat sem te objel. Poleg svojega malega bratca prej nisem objel še drugega tipa. Tebe pa sem. Ker si mi bil prijatelj, ne, bil si mi kot brat.
Kako si lahko po tem rekel plavim, da sem jaz zabodel Tjaža? Vem, da si bil osemnajst, jaz pa še mladoleten. Ti bi letel v zapor. Če se tisti polikan usrane ne bi zbudil iz kome, bi verjetno dobil kar nekaj let. Verjemi pa mi, da je popravni dom veliko hujši od povprečnih slovenskih zaporov. Zdrobili so mi nos, Lape. Moje levo oko je slepo. Ni čudno, da me noben od bivših sošolcev ni prepoznal. Od srednje šole sem pridobil kar nekaj mišic, ker sem se moral pretepati, moje levo oko je bilo zastekljeno, svetleče. Nos speštan. Nisem imel več dolgih las. Bil sem grd. Včasih sem rabil punco le nagajivo pogledati, pa se ji je strgalo, sedaj pa se zgroženo umikajo, izogibajo se me! Stal sem ti ob boku, ko si izzval Tjaža in tisto gorilo Bajca. Dobil sem kar nekaj modric. A ti si tisti, ki je povlekel nož in ga zasadil Tjažu v vrat. Ne jaz.
Mogoče pa so bivši sošolci vedeli, kdo sem, pa me niso želeli prepoznati. Anja me je videla, prav tako Aleša. Matevž, Tjaša, Gregor, z vsemi sem se srečal s pogledom. Tjaža so se vsi bali, a zgleda, da se mene bolj, ker naj bi ga zaštihal. V njihovih očeh nisem bil več Sašo, upornik proti sistemu, Sašo, ki jim je dobavljal travo in alkohol. Za njih sem bil verjetno Sašo, psiho, ki je zaštihal šolskega bullyja. Če bi videl Matejo, bi ga ona enako ignorirala? Bi tudi ona mislila, da je psihopat? Bolj toplo so sprejeli slavnega »mafijozota«. V srednji so se Tadeju smejali za hrbtom, ker se je špilal botra in okoli hodil kakor da je pretepel cel vrtec. Pačili so se iz njegovih citatov iz mafijskih filmov. A ko se je pojavil na tej patetični žurki, so ga nekateri pozdravili. Anja se je slinila nad njim, medtem ko je Aleša nad njo bdela kakor jastreb. Oh Anja, ko bi vsaj vedela kaj je ta tip naredil svoji bivši, ubogi Ines. Lahko jo greš vprašat v Ljubljana polje. Če ti pa je predaleč, pa lahko vprašaš svojo najboljšo prijateljico Alešo.
Kar iz nekje se pojavi Žan. Mali, debelušen piflarček se je spremenil v zapohanca, ki bo vsak čas pustil faks. Edino on me je včeraj prepoznal in prišel do mene, mi podal svojo roko in v mojo dal pivo. Z njim sem se družil cel večer. Spomnim se, kako je on mene učil matematiko, jaz pa njega, kako naj se pogovarja s puncami. Spomin na to, kako slab učitelj sem bil, je bila najina večinska debata prejšnjega večera.
V naročje mi vrže ledeno mrzlo pločevinko. Še eno pivo? Ne, bila je energijska pijača. Čik zalučam proti sredini igrišča. Ozadje glave začne zbadati. Tole bo maček. Hitro naredim nekaj požirkov trpkega, rjavega alkohola iz steklenice. Odprem energijsko pijačo in začnem piti z žejo pijanca, kar iskreno sem. Pol si jo pustim za mešanje s kvazi viskijem.
»Nimaš že dovolj?« me vpraša Žan, ko želim ponesti steklenico k ustnicam. Skomignil sem, ne želim poslušati moralizacijo zapohancev o strupenosti alkohola. Nažicam novo cigareto.
»Nekaj se dogaja, ta plavi so tukaj,« mi zaupa Žan. Ta plavi? Res vidim bele avte z modrimi lučmi. Takoj pomislim na Lapeta. Kaj je spet naredil? Ali so tukaj zaradi mojega pretepa? Tip si je zaslužil. Pijan je prišel do mene in pritisnil s prstom na moj nos ter se kolegom režal, ko se je moj nos zmečkal pod njegovim pritiskom. Bil sem že močno nažgan, tako da je pest kar sama priletela. Imel je nekaj dobrih udarcev, a na koncu ni imel vzdržljivosti, da bi stoje prenesel udarec v trebuh in koleno v čeljust. Kam se lahko skrijem? Žanovo sobo? Ne, tam bodo tudi verjetno vohali, če bodo preiskovali vse, ki so bili na žurki. Matke nočem videt, očeta še manj. Ali bi bil preveč predrzen, če pokličem Klaro? Se me bo sploh spomnila? Beli avti z modrimi lučmi še kar prihajajo, vse več jih je, pride tudi marica. Tole pa ni zaradi pretepa. Sranje se dogaja.
»Greva pogledat,« zatežim Žanu. Kaj je Lape spet zasral. Tole vse smrdi po njemu. Stopila sva proti domu, kjer je mrgolelo ljudi in policije. Študenti so gledali skozi okna in živčno kadili na balkonih. Na travniku ob domu so hodili reševalci, policist je slikal travo. Zakaj bi slikal travo? Pred domom sem spoznal svoje bivše sošolce. Špela, Tjaša, Gregor so se živčno strnili skupaj, Katarina in Matevž sta se pogovarjala s policistom, malo stran sta stali Anja in Aleša, ki je živčno opazovala situacijo. Samo enkrat prej sem jo videl tako živčno. Ko ji je Lapa zagrozil, da bo vsem povedal, v koga je v resnici zaljubljena, s kom se je dala dol in kaj je to naredilo ubogi Ines.
Špela je zagledala Žana in stekla proti njemu, objokana in ihtava. Bila je v šoku in komaj sestavila logično poved.
»Mat…Mateja je mrtva. Iz petega štuka je padla,« je zahlipala. Za sekundo me je pogledala v oči. Me je prepoznala? Nato pa sem šele zares razumel, kaj je povedala. Mateja. Mateja, ki mi je prinesla zapiske, ko sem imel pljučnico? Mateja, ki mi je edina napisala kakšen sms, ko sem bil v popravnem domu? Mateja, ki me je ves čas spodbujala, naj se učim, naj se zresnim? Spomin nanjo se mi je odvrtel v glavi kakor pospešen film. Pogovor o mojih problemih ob Ljubljanici, najini skriti izleti po šoli, njene svetleče modre oči v zasneženem Tivoliju, ko je čakala, da bi jo poljubil. Pa je nisem. V meni ni jeze. V meni se je odprla neka praznina, ki se je širila. Neka otožnost, neka izguba moči.
V najbolj oddaljenem policijskem avtu je sedela postava s pobrito glavo. Tadej. Dovolj stran, da ga drugi niso opazili. Kaj si naredil Tadej? Si moral uničiti tudi to? Spet me zaboli čeljust in okusim kri. Hitri prebliski pretepa se zavrtijo nazaj in se osredotočijo na moment, ko me je Lape na žurki zagledal. Prasec se me je najprej hotel izogniti. Pa zgleda, da mu tisto črvivo srce ni dovolilo take strahopetnosti. Ne njemu, mafijcu iz Šiške. Prišel je do mene. Na ta moment sem čakal kar nekaj časa. Stokrat sem si v glavi ponovil, kaj mu bom zabrusil v obraz, preden mu bom izbil vse zobe. A ko se je postavil predme, sem pred sabo videl samo Tadejčka, ranjenega kužka, ki ga sestra poboža po glavi, ko spi. Brata.
»Lejga, zapornika! Si se privadil na zunanje življenje? Zgledaš zajeban, mater, kakor kakšen ruski mafijec,« se je nasmehnil in preučeval moje oko. Nič nisem mogel reči. Vse sovražne retorične vsebine mojega besa so izginile, kakor da jih nikoli ne bi bilo.
»Jebi se,« je bilo vse, kar sem lahko izustil, pa še to je skoraj preglasila glasna glasba. Tadejček je nadel masko užaljenosti in zmajal z glavo. Kakor da bi se mogel opravičiti jaz.
»Okej, Sašo. Grem, nekaj moram prodat,« je razočarano dejal. Si bil razočaran nad mano? Si pričakoval, da bo vse pozabljeno. Da te bom spet objel? Da bova spet žurala skupaj, kakor včasih? In kaj točno si šel prodat? In komu? Mateji?
Nekje za vso galamo in skupinicami ljudi vidim neko postavo. Nek tip. Zgleda starejši, težko bi rekel, da je študent. Obraz mu bežno zakriva kapuca njegove jope, a vseeno vidim njegov obraz, ki pa je neprepoznaven, brez kakršnekoli močne karakteristike. Prazen obraz. V telefon nekaj živčno bevska. S ostrim pogledom gleda zdaj policaje, zdaj v živčne študente pred domom. Kdo je to?
Novinar
