Nisem mogla verjeti svojim očem. »Lapa je,« sem siknila Špeli. Tadej Lapanja je v vsej svoji 182 centimetrski »veličini« stal nekaj metrov od naju in se zagreto pogovarjal s tipom, ki ga nisem videla še nikoli v življenju. »Ne se hecat!« Špela je bila skoraj bolj zaprepadena kot jaz. Poleg nove brazgotine na ključnici, ki mu je gledala izpod majice, se ni na njem skoraj nič spremenilo. Njegova atletska drža je izražala nostalgično pomembnost, pobrita glava in verige, ki so od nekdaj spadale k njegovi opremi, pa so se bleščale ob vsakem ujetem šopu svetlobe, ki jih je oddajala amatersko pritrjena disko krogla na stropu sobe. Ha. Zanima me, čigava ideja je bila to. »Pozdravit ga grem,« sem izjavila. Presenetila sem samo sebe. Odkar sva se pred več kot štirimi leti nemarno skregala, mu nisem posvečala preveč pozornosti. Če dobro pomislim, do danes sploh nisem vedela, če je še živ. »Si nora?!« je vzkliknila moja večno zaskrbljena nekdanja sošolka. Vau, kako je nisem pogrešala. Na tej točki bo kdorkoli boljši sogovornik od Špele.
Po svoje je imela prav. Še najbolj pijana oseba v sobi je morala opaziti, s kakšno distanco so ga obravnavali vsi bivši sošolci. Tadej je bil črna ovca, kriminalec, ničvrednež, s prostitutko za sestro. Dobro se spomnim srednješolskih dni, ko so se mu privoščljivo smejali za hrbtom, kadar jim je pokazal obraz pa so se razbežali kot strahopetni cucki. Upala sem, da so ti skrajno nedorasli dnevi že mimo.
Iz zvočnikov je zazvenela Somebody That I Used to Know. Primerno. V istem trenutku je tip, s katerim se je Lapa pogovarjal, jezno zamahnil z roko in oddivjal kdo ve kam. Ne vem, ali je bila kriva pesem, boleče prazen kozarec, ali ga je ujezil sogovornik. Saj ni pomembno. To je bila moja iztočnica. Odločno sem zakorala proti svojemu nekdanjemu prijatelju in z največjim veseljem pustila Špelo in njeno neodobravanje za seboj. »Poglej, poglej,« sem nekoliko posmehljivo dregnila. »Ti je doma zmanjkalo pijače?« Medlo se je nasmehnil, česar nisem pričakovala. »Hej, Kati.« Kar naenkrat je na dan privrelo nešteto pozabljenih spominov. Zapekla me je vest. »Ne, resno, kaj počneš tukaj?« Ozrla sem se po prenatrpani sobi, ki je po tretji ponovitvi pesmi I Don’t Want to Miss a Thing delovala pričakujoče morbidno. Pri šanku se je trlo žejnih žurerjev, po spontano narejenem plesišču, na katerem sva se zadrževala, pa so se za moje pojme nekoliko preveč obupano drenjali najstniki, žejni dotikov. V desnem kotu sobe je nekdo pravkar praznil želodec. Lapa res ni bil tip človeka, ki ga srečaš na takšnih žurih.
»Prišel sem pozdravit stare prijatelje. Mi lahko zameriš?« Ja pa ja. Že v srednji šoli sem bila ena redkih, ki se je z njim pogovarjala. No, če lahko rečeš sedenju na strehi z džointom v roki in mesečino na obrazu pogovor. V njegovih očeh se je še vedno zrcalila prikrita žalost, za katero se je zdelo, da vem le jaz. Uf. Če želim otopiti svojo krivdo, bom potrebovala alkohol. Veliko alkohola. Preden sem mu uspela odgovoriti, se nama je z zanosom pijanega človeka približala vitka rjavolaska. »Tadi!« je zažvrgolela. Takoj sem jo prepoznala. Sodeč po majavi hoji in po kozarcu piva, ki ga je komaj še držala v roki, je bila nalita. To bo zabavno. Če me spomin ne vara, je bila v srednji grozljivo zatrapana v »Tadija«. »Hej, punči,« je pomežiknil. Vedela sem, da nima pojma, kako ji je ime. Uf. Kje je zdaj alkohol? Medtem, ko je Anja ovijala svoje dolge roke okrog Tadeja, sem se kar se da neopazno odpravila na lastno misijo. Ga bom že ujela na samem in se mu opravičila.
Naredila sem tri korake v smeri šanka, ko me je prestreglo novo presenečenje. Ogaben vonj po pivu mi je najprej udaril v nos. Šele po nekaj trenutkih sem se zavedla, da smrad prihaja z mojih svetlih kavbojk, ki niso bile več tako zelo svetle. »U, fak!« je zakrokal nekdo pred menoj. »O, fak!« sem zagodla jaz. Zakaj se mi mora to vedno zgoditi? Vsaj enkrat naj nekdo po meni polije vodo. Fant, ki ni mogel biti star več kot dvajset let, se je s praznimi rokami in grozo v očeh lotil mojih hlač: »Fak, šit, sori, oprosti …« Kavbojke so se mi začele prijemati na kožo. »Je že dobro,« sem ga tolažila. Vsi v radiju desetih metrov so naju opazovali. Fant je izgledal kot majhen kužek, ki je nehote razgrizel najnovejši kavč, zdaj pa čaka na obsodbo. Zasmilil se mi je. »Hej, v redu je, bom uredila. Zgoraj imam čista oblačila.« Videla sem, kako se mu je kamen odvalil od srca. V naslednjem trenutku mu je nekdo porinil na novo napolnjen kozarec piva v roke in že ga ni bilo več. Tipično. Skrajni čas je že bil, da si natočim pijačo. Z očmi sem premerila prazne flaše, ki so ležale na bližnji mizi in se skoraj spotaknila ob žensko telo, ki je napol ležalo na tleh. Mmm, ja, študentske žurke. Videti je bilo, da alkohola vztrajno zmanjkuje – verjetno zato, ker ljudje zlivajo pivo po nič hudega slutečih mimoidočih. V kotu sem opazila steklenico tekile in jo obupano zagrabila v trenutku, ko je po njej segel nekdo drug. Ozrla sem se za vsiljivcem, več kot pripravljena na dolgotrajen in krvav boj. Bil je Matevž. Ah, ljubi bog. Hvala. Ta žurka ne bo totalna polomija. »Na, vzemi,« sem mu brez oklevanja ponudila svoj zaklad. Te preklete zelene oči. Nasmehnil se je, meni pa se je zazdelo, da se mi šibijo kolena. Kristus. Saj nismo več v srednji šoli. »Ne, ne, je že v redu. Dame imajo prednost.« Zraven njega je stala tista punca, katere ime vedno pozabim, in nejevoljno strmela nekam na drugi konec sobe. Hvaležno sem ga pogledala in brez sramu pogoltnila več kot zadostno količino vsebine steklenice. »Si v redu?« Šele zdaj sem opazila, da imam na sebi še vedno hlače, polite s pivom. »O, to? Sem že navajena.« Ni je stvari na svetu, ki je ne bi alkohol izboljšal. Razen mogoče že četrte ponovitve Aerosmithov. »Joj,« je zastokal Matevž, »ne že spet.« Ne bi se mogla bolj strinjati. Soba se je počasi in godrnjaje začela prazniti. Tisti, ki so bili že na koncu z močmi, so kar obležali in se predali usodi. Dekle-čigar-ime-vedno-pozabim je prijelo Matevža pod roko in ga sunkovito odpeljalo stran, še preden sem uspela odpreti usta. Drek. Očitno je napočil čas, da se preoblečem. Samo molila sem, da ne bom našla koga na svoji na novo postlani postelji. Nisem se mogla spomniti, ali sem vrata sobe zaprla.
Pot je bila … dolga. Študentski dom se mi je vedno zdel zadušno majhen, vendar tokrat nisem bila več tako prepričana. Dolgočasne bele stene so se vlekle v neskončnost; stopnic kar ni hotelo zmanjkati. Mogoče tekila le ni bila tako dobra ideja. S težavo sem se zvlekla do vrat sobe, ki so bila, hvala bogu, zaprta. Odprla sem jih, prižgala luč, vdihnila in … Ah. Tišina. Postelja z novim pregrinjalom je izgledala tako zelo mamljivo. Skoraj bi pozabila, zakaj sem prišla. Iz omare na desni sem povlekla prve hlače, ki so mi prišle pod roko. Bele. Bo že delovalo. Z gnusom sem boleče počasi odlepila kavbojke s svojih nog in si nadela nove. Še vedno sem zaudarjala po pivu. Ko sem ugotavljala, kam naj zabrišem umazani kos oblačila, sem s hodnika zaslišala jezne glasove. »Navadna reva si!« »Ne govori mi, kaj naj naredim!« Takoj sem prepoznala Tadejev glas. Njegov sogovornik mu je nekaj odločno zabrusil, vendar besed nisem mogla razbrati. Vse bolj sta se oddaljevala. V trebuhu me je stisnilo, pa ne zaradi alkohola. Smrdljive kavbojke sem pustila na tleh in pohitela k vratom. Ni ju bilo več.
Na stopnicah sem srečala Špelo. »Hej, kam si izginila!? Pridi, hitro, spodaj je prava štala!« Samo tega mi je še manjkalo. Špela in njeni paranoični izpadi. Sledila sem ji; ne, ker bi verjela, da se dogaja kaj resnega, pač pa zato, ker sem bila tako ali tako namenjena v isto smer. Še preden sva prišli do odra, sem vedela, da sem imela prav. Dva žrebca sta se napila in odločila, da bi bilo sila pametno, če se pomerita v totalno odvečnem fizičnem spopadu in si zagotovita večno slavo. Ali sramoto. Kakorkoli. Dovolj sem imela. Ljudje so vpili iz vseh strani. Sklenila sem, da obrnem zabavo sebi v prid in poiščem Matevža. Sveže postlano posteljo je treba izkoristiti. V trebuhu me je še vedno ščemelo od pogovora, ki sem ga slišala v sobi, ko se je od nedaleč stran zaslišal predirljiv krik.
Junior novinar
