Preprosto je misliti, da v centru Ljubljane ponoči ni nikogar. Veliko ljudi je, predvsem tistih, ki pozno zapuščajo svoja delovna mesta. Opazujem jih med hojo domov. Po bregu slišim zaklepanje vrat njihovih trgovinic in lokalov. V zatemnjeni izložbi ene izmed trgovin opazim samega sebe. Vidim obrise puloverja, hlač in čevljev. Vse razen hlač je nameni črno, kar se v temini izložbe ne opazi. Spusti se prva roleta, pospravijo se ključi in tako naprej po ulici. Hodim, izmenjuje pa se vrata, izložba, vrata, izložba, vrata in tako v nedogled. Vsak večer na tej ulici je isti in nikoli se ne zgodi nič novega. Tako je bilo včeraj in tako bo jutri. Rahel premik rutine so petki in sobote, ker smo študentje zunaj in pijemo kot žolne. Tisti dnevi mi niso všeč, polno je črepinj in luž tega in onega. Vse smrdi. Smrdi tudi zdaj, a drugače, ker gre za vonj restavracij. Stopim mimo tistega lokala, ki je nižje od tal. Preštevam mize, ki jih vidim skozi okna.
»En, dva, tri,« si šepetam število miz.
V trenutku, ko se okna lokala končajo, se spotaknem in padem na tla.
»Oprosti, oprosti, res mi je žal,« še pred tem slišim nežen glas.
»Res ni panike,« ji odgovorim, ko še vedno sedim na tleh.
Zdaj jo nekoliko bolje vidim. Manjše postave je, drobna punca s temnimi lasmi. Ne vidim nič več drugega kot to, da je oblečena v nekakšno bundo.
»Si res okej?« me vpraša in z nasmehom ji dam vedeti, da sem popolnoma okej.
»Super sem, vsaj monotonost sprehoda si mi razbila.«
»Kakšno monotonost? Zakaj bi se nekdo sploh sprehajal tukaj?« me vpraša in vem, da s svojim vprašanjem ne misli resno.
Opazim nekaj podobnega nasmehu, ki hitro izgine. Njen obraz je nežen z nežnimi potezami. Tako rad bi rekel, da ima rjave oči, a je v tej temi vse črno. Bližnje luči ugašajo, mesečina pa ni dovolj močna, da bi mi pomagala. Preostalo si zamislim sam. Enako je mižanju, vse je preprosto v moji glavi.
»No tega ne vem, vem pa, da nisem jaz tisti, ki je sedel na tleh,« ji odgovorim.
Sedim na mrzlem betonu, a želje po vstajanju nimam. Naslanjava se na svoj del stene in sediva pri miru. Ob njenih nogah opazim torbo.
»Vem ja. Oprosti še enkrat,« se mi še enkrat opraviči, a tokrat je njen glas tresoč in hiter.
Zdi se mi, da je tudi za njo težek dan, saj se tudi njej še ni zljubilo vstati.
»Res ni nič hudega. Vem, da se prvič vidiva, ampak, si okej?« jo vprašam.
Prvič me pogleda direktno v oči in ne umakne pogleda. Svetloba mimoidočega kolesarja ji osvetli obraz in zdaj jo vidim. Njeni lasje so temno rjave barve, oči prav take. Na sebi nima ličil, oblečena pa je v neko rumeno polo majico. V glavi premetavam ugibanja o tem, kje dela. Ne najdem odgovora, konec močne svetlobe pa zmoti moj pogled.
»Res beden dan je za mano. Faks, služba… Nočem še domov,« reče in se presede na mestu.
»Bi šel na pijačo z mano?« me vpraša takoj za tem in me preseneti.
Gib njene glave mi da vedeti, da jo je sram vprašanja in bi ga vzela nazaj, če bi ga le lahko.
»Amm, ja …« želim odgovoriti brez, da bi ji dal vedeti, kako presenečen sem.
»Ne bi te smela vprašati tega. Oprosti,« me prekine, se še enkrat opraviči in vstane.
»Ne, ne. Z veseljem bi šel,« ji dam vedeti in tudi sam hitro vstanem.
Roke si obrišem v hlače in se ji nasmehnem.
»Greva do parka?« me vpraša in že s tonom vprašanja odgovori nanj.
Prikimam in stopim na njeno desno stran. S kotičkom očesa vidim, da je za glavo in pol manjša. Nekaj v njej me noro privlači in po dolgem času tega ne znam opisati z besedami. Po neuspehih mi je zdaj popolnoma vseeno za videz, želim le pogovor. »Ime mi je Tea, brez j-ja,« prekine moje misli in me spet navduši, tokrat z besedami. Všeč mi je njeno ime. Tea, brez j-ja. Prijazno mi ponudi roko in pazim, da je ne stisnem premočno. Predstavim se in začutim hladnost njene dlani. Njena majhna dlan se izgubi v moji roki, ki gori v tem hladnem večeru.
Sprehod do najinega cilja mi riše sliko nje. Leto mlajša je od mene, vem v kateri trgovini dela in ugotovil sem, kako točno izgleda. Ne samo zaradi sojev luči po Ljubljani, ampak tega, da sva se dodala na Instagramu. Pozna moje ime in priimek, jaz pa njenega. Vem, da ima rada knjige in zame je ta večer to dovolj.
»Zakaj imaš zapisano ime s črko J?« jo vprašam.
»Ker ljudje ne znajo napisati Tea,« reče naveličano in gleda kako s prstom podrsam po njenem profilu.
Na slikah ima lase različnih barv, zdaj pa je na svoji naravni, temno rjavi barvi. Slednje mi je povedala sama in dodala, da se barva glede na takratno počutje. Nazadnje se je pri frizerju počutila bedno zato se ni pobarvala. Med sprehodom se smejiva in se pogovarjava. Deliva si zgodbice o šoli, službi, filmih in glasbi. Glede vsega se dopolnjujeva in vsako naslednje vprašanje o okusih v meni zbudi pričakovanje, da se bova v nečem razlikovala. Ne greva več v park, ustavila sva se v lokalu, ki je odprt pozno v noč. Poln je ljudi in usedeva se za prazno mizo.
»Rum kolo bi prosim,« naroči in jaz naročim isto, ker se mi ne da gledati po meniju.
Pogovor se nadaljuje in kozarci se praznijo. Vsaka naslednja runda pomeni več vrtoglavice in bolečine v moji glavi. Vem, da ne bom več dolgo zdržal tega tempa. O njej sem izvedel dovolj, da bi jo želel ponovno srečati.
»Si mogoče v petek prosta?« iznenada ustrelim in na njen obraz se prikrade prečudovit nasmeh.
Ugrizne se v ustnico in me pogleda. Ravno, ko želi odgovoriti, mi skozi glavo šine sunek bolečine. Primem se za glavo in zamižim.
Ko odprem oči, ugotovim, da nisem v nobenem lokalu. Ležim na mrzlih betonskih tleh in gledam v temno nebo. Zagledam postavo, ki mi pomaga v sedeči položaj. Zravnam se in si pogladim del glave, od koder prihaja bolečina. Moj pogled se usmeri na levo, kjer vame bolšči punca s temnimi lasmi v rumeni majici. Skušam videti njen obraz, kar mi omogoči mimoidoči kolesar, ki jo osvetli.
»Oprosti, ker sem te zbila. Gledala sem v tla in naslednji trenutek je bil BUM. Oprosti res, nisem hotela,« se začne opravičevati in mi razlaga moj padec.
Vseeno mi je, kaj mi govori. V naslednjem trenutku iztegne roko in se mi predstavi.
»Moje ime je Tea,« reče in se nasmehne.
»Tea brez j-ja,« jo dopolnim.
Njen obraz napolni nalezljiv nasmeh.
Urednik portala Student.si
