Sonce se je ravno pokazalo izza oblakov. Kako grd dan za pogreb. Stari vojak ni maral pokopavati na soncu. Ne. K pogrebu pritičejo oblaki in dež, grom in strela. A dandanes je bilo lahko zamenjati grom s čim drugim. Sonce je ošinilo rumene cvetice, da so bolj sijoče cvetele. Trava se je zdela bolj zelena. Stari vojak močne zelenice ni pripisal soncu. Trava je bila dobro napojena. Čebele so letale sem ter tja in nabirale med. Stari vojak je vedel, da nabirajo plod, ki ga je gnojila kri. Kri mladih. Kri nedolžnih.
Grob je kopal med lipo in hrastom, ki sta kot dve strašili rastla sredi travnika. Hrast je bil izsušen in golih vej. Najverjetneje bolan. Videl je lepše dneve. Sedaj je plačeval grehe iz preteklosti. Bil je močan in zavidljiv. Zato ga je bolezen izbrala. Lipa je ravno cvetela in z vejami že zasenčila hrast. Prst pod njima je bila že suha in zatorej težka. Lopata se ni nikdar zarila dovolj globoko.
Stari vojak je bil ogrnjen s kamuflažnim ogrinjalom, katerega del je bila tudi kapuca, ki je skrivala star izmučen obraz. Puško je prislonil ob hrast. Bila je prelahka. Stari vojak ni vedel, ali je to zaradi navajenosti ali ker je izstrelil preveč nabojev. Lahkoten spomladanski veter se je poigraval z njegovim ogrinjalom. Obraz je skrival. Navadil se ga je skrivati. Zaradi sramu? Stari se ni spomnil vseh grehov. Ni šlo za sram. Šlo se je zato, ker ni bil več to, kar je včasih bil. Njegovega jaza ni bilo več. Njegovi zobje niso že dolgo videli sonca in kakor jarki, ki so bili njegov dom, so se gubice zarisale kot zemljevid izmučenosti na obrazu.
Njegov sin ga ne bi več prepoznal. Stari vojak je upal, da je tudi njemu kdo izkopal grob kje pod kakšno lipo in hrastom. Kopanje groba je bilo mučno. Vsakič, ko je zaril lopato v napojeno grudo in ukradel mati zemlji del njenega telesa, je luknjo takoj zasipala nova prst. Žuljave roke so še močneje prijele ročaj. Te žuljave roke so držale že marsikaj. Lesen meč, dekliško roko, ženskin obraz, otroško telesce v naročju, kmetijsko orodje in delavski stroj. A zadnje čase držijo samo kovino. Kovino in lepljivo kri. To staremu vojaku ni bilo všeč. A kaj kmalu bo konec.
Še enkrat je zaril kovino v tla z istimi gibi kakor je zarival kovino drugačne oblike v telesa neznancev. Ali so tudi njim skopali grobove pod lipo in hrastom? Stari vojak je upal, saj jih ni sovražil. A vseeno jih je pokončal. Zato potrebuje kapuco. Nekako se mu je uspelo prebiti do temnejše prsti. Ta je bila še vlažna in jo je lažje odkopaval. Še malo pa bo hrast mogoče spet pognojen.
Stari vojak ni prvič kopal grobov. Kopal jih je za tovariše. Za borce. A nikoli si ni mislil, da bo kopal grob za nekoga tako nedolžnega. Spomnil se je grobov svojih tovarišev. Navadno so bili plitki in redki. Pokopavali so samo v primeru zmage. Kar pa je bilo zadnje čase redko. Lesen nagrobnik je vse, kar si je lahko zmaličeno truplo prislužilo. Žal bo lesen nagrobnik tudi vse, kar si bo lahko privoščil ta nedolžni sirotej. Upal je, da si je njegov sin lahko privoščil lep nagrobnik.
Veter je zapihal močneje. Bil je tudi hladnejši in ostrejši. Sonce je nekako izgubilo moč. Stari vojak je to pričakoval. Grobov se ne koplje na soncu. Toliko je že izkusil. A še nikoli ni pokopaval njemu podobnih. Ta veter ga je spomnil na pokopavanje vseh tistih žensk. Veter je bril in pozibaval njihove pisane oblekice. Gesta narave, ki bi po navadi naredila žensko očarljivejšo in prikupnejšo, je bila takrat le grozen spomin na to, kaj se je vsem tem ženskam zgodilo. Veter je scefrana krila pozibaval sem ter tja. In oni so kopali. Niso mogli izreči opravičila ali posušiti solz. Lahko so samo kopali. A takrat so bila tla jesenska in blatna. Kakor solze vseh tistih žensk je voda prodirala in napolnila skopane grobove z vodenim blatom. A vetru je bilo vseeno. On se je igral z scefranimi krili.
Sonce ni več moglo ošinit rumenih cvetic. Začele so izgledati klavrno. Trava je postala temno zelena in rumena med njo je groteskno izstopala. Tako kot so izstopali sveži rekruti med stari posušenimi zgubanci. Bili so otroci in svoje zobe so na veliko kazali soncu. Oni niso potrebovali kapuc. Brez sramu so se pogledali v ogledalo. Dokler ni prvič počilo. Potem zob niso več kazali. Še sedaj se stari vojak spominja strahu v njihovih očeh. Vsakič ko je počilo, je ena izmed milijon iskric upanja umrla. Kmalu so njihove oči dobile izraz zmedenega stanja.
Tudi ko so za njih kopali grobove. Tudi takrat so izgledali zmedeni in zgubljeni. Bila so tako majcena trupelca, da ni bilo treba kopati globoko. V grobove so položili tudi njihove osebne lastnine. Različne igračke in risbice, slike mater in sester. Da bi imeli sliko ljubezni, so bili premladi. Stari vojak je pokopaval tudi njihove sovrstnike, ki pa niso nosili vojaške suknje. Postopek je bil isti – vedno plišasti medvedki in risbice vlakov in družine. Tudi trupelca so bila ista. Zmedena. Prestrašena. Vojaška suknja sploh ni naredila nobene razlike. Sonce so zatrli temni in zahrbtni oblaki. Prišli so od nikoder. Kakor starka.
A kopanje tega groba je bilo za starega vojaka še posebej mučno. Vedel je, da v vojni ljudje umirajo. Starka s koso ne dela razlika med mladimi in starimi, bolnimi in zdravimi, moškimi in ženskami. A upal je, da le dela kakšne razlike. Takšnega je imel v otroštvu. Ko je bil živ, je moral biti živahen in navihan.
Grob je bil skopan. Dovolj globok in prave oblike zanj. Stari vojak je počasno in utrujeno počepnil in odgnal muhe, ki so se začele nabirati okoli njegovih modrih oči, ki so bile verjetno polne zanimanja, ko je bil živ. Starcu se je utrnila solza ravno takrat, ko je iz zahrbtnih oblakov začel padati dež. Res ni nikoli pričakoval, da bo pokopaval njegovo sorto. Tako nedolžno bitje. Njegova sorta ni začela morije. Niti tega ni bil kriv, da je pripadal sorti, ki je začela vse to klanje. V naročje je prijel trupelce malega belega mucka in ga nežno položil v grob. Njegova roka je bila zadnja, ki je pogladila nežen bel kožušček, ki je pokrival izstradano trupelce. Nežno je ponovno prijel tudi lopato in začel vračati materi zemlji njeno vsebino. Tako nedolžno bitje je treba pokopati z nežnostjo.
Ko je končal, je začelo ogabno liti. Na travniku so se začele nabirati luže. Stari vojak je stopil po puško in si jo oprtal na hrbet. Prelahka je. Prelahka. Še enkrat je pogledal grob in se napotil na pot, ki ga je odpeljala stran od tistega, kar bi lahko zamenjali za grmenje. Jutri bo star 25 let.
Novinar
