Hodil je po pločniku, ki je služil v isti namen tisočerim njemu enakim. Stopal je mimo hribčka s pozabljenim bunkerjem na vrhu, na katerem je spal zarjavel top – ostanek že pozabljene vojne. Povzpel se je do tega grdega kupa betona in železja ter vrgel oko na dolino, ki ga je vzgajala. Kot prsti na dlani, odprti v prošnji, so proti nebu štrleli bloki, katerih barve so bile še grše od njihove podobe. Sredi teh prstov so zrasla otroška igrišča, katerih igrala so že zdavnaj naravne sile spremenile v rjo, gnil les in nevarnost za otroke. A tam so bili. Drli so se in vreščali. Tako kot on pred leti.
Enako so nosili obleke svojih starejših bratov in sester – trikrat zakrpane in trikrat skrajšane. Igrali so se in zanikali obstoj jutra, ko bodo spet morali po knaparsko na hrbet vreči pretežke nahrbtnike ter odpotovati v tovarno znanja. Tam jim bodo ulivali pogum za nadaljevanje izobrazbe in jim pomagali sanjariti o priložnostih življenja. Sanjali bodo o uspehu in spoštovanju. O pravičnosti pravega srca in pravičnosti sami. A končali bodo kot on. Kot oni. Vsi bodo končali v Dolini lakote – kakor so jih strašili starši. Tej ali pa kateri drugi.
Kot otrok je velikokrat splezal na bunker z njim. Kje je on? Tovariš iz otroštva, kamerad v bitkah s plastičnimi puškami in soigralec na tekmah najbolj prestižne lige? Ni ga. Še sanja in beži pred Dolino. A Dolina se širi in širi. Vedno pride pote. Spet je poskusil priti na bunker, a mu ni uspelo. Droge, alkohol in noži v hrbtu in hrbtih drugih so naredili svoje. Do njega je že prišel vonj Doline. Gnile biološke smeti, razbeljen asfalt in rjaste fasade ter kovinske strehe. Vonj je bil na nek način sladek. Spomnil ga je na tropske dni, ob katerih je od očeta dobil sladoled. Takrat je oče še hodil v trgovino po sladoled. Kasneje ne. Vračal se je s pomembnejšimi stvarmi. Spomnil ga je na ure in ure nogometa za šolo na igrišču. Kako je imela voda takrat sladek okus. Kako mehkejši je bil beton. Ko je žoga zatresla mrežo, ni obstajalo drugega momenta. Samo on in žoga v golu. Moč. Zmaga. Dosežek.
Bil je sposoben. Doma ga je čakala mama s karajočim–ljubečim pogledom na raztrgane hlače. Karajoč pogled je izginil ob pogledu na srečo tega otroka. Ali je vedela, kako bo potem? Ali je bila vesela zaradi prihodnosti te veselosti in navdušenja nad tako preprosto stvarjo, kot je gol? Ali sta bila to le trenutek pozabe in opijati sreče tako čistega bitja, kot je otrok? Na mizi je čakala topla hrana, skuhana z ljubeznijo in skrbjo. Pogled na izpraznjen krožnik je navdušil oba. Mama je iz te izkušnje vzela kompliment svoje kuhe in oče zadovoljstvo, da je hrana, pridobljena z njegovimi žulji, nahranila prihodnost. Ko je bil krožnik spet napolnjen, se je ta utvara ponovila in vsi so bili zadovoljni. Kmalu oče ni sedel več za isto mizo in mamina kuha je postala hladna in brezosebna.
Hribček je zapustil in se napotil v Dolino. Skrhane stopnice in prazni obrazi so ga opomnili, kam se je vrnil. Asfalt je udaril in ga prisilil, da se je začel potiti. Na tak dan bi oče odprl pivo po kosilu in potožil o vročini. Mama bi celo družino opomnila, kako pomembno je piti vodo. Oče bi se zamislil in vrgel oko na zaprašene knjige, ki jih nihče ni odprl že vsaj desetletje. Takrat je nekaj trenilo v očetovih očeh. Neka bolečina. A takoj ko se je pogled vrnil na otroka, je bila bolečina potisnjena nazaj in v očetovem pogledu je zasijal nasmeh in sledilo je kuštranje las. Pot ga je zanesla mimo pekarne. Do njega je zadišalo nekako znano. Zajtrk vsako jutro na poti v srednjo šolo.
V okolje neenakosti, podvrženost hierarhije, ki je naj ne bi bilo – vsi smo enaki! Zlomljena srca in upanja ter prvo spoznavanje z begom. Možnost, da lahko pobegneš. Pobeg se je dalo kupiti, tudi če nisi bil še dozorel. V Dolini lakote si lahko dobil vse. V steklenici, v vrečkah, v zavojčkih. V tabletah ali kapsulah. V injekciji ali prahu. Pobeg je vedno imel ceno. Do denarja ni bilo težko priti. Prodal si svojo nedolžnost – nogometno žogo, plastično puško. Roka ti je segla v polito, smrdečo jakno doma na hodniku in ven si potegnil svež modri bankovec, ki je združeval tisoče kultur, narodov in filozofij ter ideologij, ki so se med sabo klale stoletja in stoletja. A modri bankovec z zvezdicami je vse te različne dele sestavljanke združil v eno. Močno in ponosno. Za prihodnost. Tako si si kupil beg. Vsi so bežali, a se niso zavedali, da bežijo v krogu. Kajti beg te je popeljal še globlje v Dolino lakote.
Za vogalom je stalo kulturno središče Doline. Tam so se zbirali športniki in možgani tega naroda. Košarkarji in pisatelji. Nogometaši in pesniki. Rokometaši in glasbeniki. Pretekla rivalstva so poniknila. Pozabljeno je bilo tekmovanje za pozornost deklet. Tekma med čustvenostjo ter estetičnim pogledom na svet in športno agilnostjo ter surovo mišičasto močjo. Tekoči trak zlomi vse – čutno dušo in agilno surovost. Zdaj jih združuje pijača, zavita v socialno sprejemljiv običaj. Tudi nagrade starih rivalstev so se zbirale tu. Vse prekrite z modricami – ene na zunaj, druge na noter. Nemočna roka je posegla po edini stvari, ki je nudila toplino in varnost. Tam so sedele in pile svoje kavice, zavijale oči ob vonju piva in hrupnem pijanskem hehetu. Zamaskirano sikale ena na drugo.
Ta scena ni bila nova. Kolikokrat je tu srkal sadni sok, medtem ko je eden izmed staršev prakticiral socialno sprejemljiv običaj. Vonj mentol cigaret in težkega, nefiltriranega tobaka. Vreščanje starejših dam po nekaj kozarcih belega vina, riganje zapuščenih možakarjev po nekaj steklenicah piva. Živčne natakarice, katerih utrujene oči iščejo nove stranke. Roka pijancev na prepovedanih delih natakaric. Bolečina in ponižanost v očeh. Napitnina. Napitnina, ki bo prihodnosti kupila sladoled po službi. Samo da ima prihodnost. Samo da je sreča v njihovih očeh, pa so lahko njene polne grenkobe. Glava kodrolasega očeta simpatičnega obraza v obupanem naročju lastnih dlani. Treba bo obrniti vsako valuto prihodnosti v rokah trikrat, preden jo bodo zapravili. Če bi le on imel prihodnost. Kje je bila tista moč – čutna duša in surova agilnost. Zlomljena. Izgubljena v Dolini lakote. Tako je sedel tudi oče v svoji baretki, ki ga je spominjala na obljube prejšnje ere, ki so mu jih priskutili in onesnažili.
Mislil je, da je pobegnil pred tem. Da ga je star, zarjavel vlak odrešil tega kraja. A Dolina je v krvi. Kliče te. Te kontrolira in ti stiska grlo. Na koncu vedno pristaneš v neki Dolini lakote. Verjel je v rast lastne čutne duše in agilne surovosti. Očetove pripovedke za lahko noč o zgodovinskih pogumnežih in mamini nauki o toploti in dobroti srca so bili propaganda, ki ji je moral verjeti, da je upal v prihodnost. Kajti dvomiti v prihodnost je bogokletje. Lahko je bil v Dolini oklican za talentiranega in pravičnega, močnega in srčnega.
Zunaj to ni pomenilo ničesar. Karkoli je prijel v roke, se je spremenilo v pepel, kar je sejal, je pobila toča. Kar je ljubil, je izrodil, kar je zdravil, je okužil. Zunaj ni bilo prostora zanj. Bil je preveč neuporaben, klon. Ne poseben, preveč drugačen. Zato mu je mesto le tu – v Dolini. Tukaj je vsaj še imel spomine, ki so mu jih prebudili vonji in zvoki, dež in sonce. Tukaj lahko le postane nekdo. Lahko sledi usodi prednikov, kakor da mu je ta usoda lastna. Tako je storil, kakor mu je bilo usojeno. Usedel se je v star, neudoben, a nekako domač stol. Prišla je do njega, grenkoba v očeh.
» Kaj boš?« je vprašala.
»Pivo in enega kratkega,« je odgovoril.
Odšla je noter in se kmalu vrnila s steklenico piva in umazanim kozarcem kratkega. Pivo je bilo isto. Ena izmed redkih stvari, ki je povezovala Dolino.
»Tole bo tri valute prihodnosti,« mu je dejala.
»Kar dajte na kredo,« ji je odgovoril in si na glavo poveznil baretko. Zdaj je eden izmed njih. Del nje. Sedaj je tudi on sam Dolina lakote.
Novinar
