Ljudje smo občutljiva bitja, a od malega nas učijo, naj nesoglasja rešujemo z besedami. Tisti, ki se z besedami preživljajo, se tega bolj ali manj radi držijo. Ko pa izbruhne prepir, kjer so jeziki udeležencev tako ostri kot njihova peresa, je gledati stran težje, kot če bi letele pesti. Beri naprej, da izveš, komu vse je na žulj stopil Tom Wolfe in zakaj je bilo z Normanom Mailerjem bolje debatirati z razdalje.
Salman Rushdie in John Le Carré
Nesoglasje teh svetovno znanih avtorjev je trajalo desetletje in pol, a se je srečno končalo. Rushdie in Le Carré nenaklonjene izmenjave tega obdobja danes obžalujeta. 1997 je Le Carré potarnal, da so ga zaradi romana Krojač iz Paname po krivem obtožili antisemitizma. Rushdie, ki je od izida romana Satanski stihi leta 1988 tarča poskusov umora, je zavzet zagovornik svobode govora. Le Carréju je zameril, ko se je v osemdesetih pridružil plazu kritik, ki so se nanj usule zaradi razžaljene islamske skupnosti. Na Rushdiejevo stran se je postavil Christopher Hitchens, ki je javno preziral tiranijo religijskih institucij, sam Rushdie pa je nasprotnika označil za »nepismeno, pretenciozno teslo«.
Vsi proti Tomu Wolfu
Literarni novinar Tom Wolfe je v šestdesetih zaslovel kot eden poglavitnih predstavnik novega žurnalizma. Ni bil prepoznaven le po svojem izvirnem slogu, pač pa tudi po beli opravi, ki jo je nosil povsod. Od Kresa ničevosti, njegovega romanesknega prvenca, do njegovega drugega romana, A Man in Full (ki še ni preveden v slovenščino, v hrvaščini pa nosi naslov Čovjek od formata) je minilo desetletje. Najprej sta ga popljuvala John Updike in Norman Mailer. Updike je roman opisal kot »razvedrilo, ne literatura, niti najskromnejša, stremljiva vrsta literature«. Mailer ni bil nič manj oster. Roman je primerjal z občevanjem s 140-kilogramsko žensko: »Ko je enkrat na vrhu, je konec. Zaljubi se ali se zaduši.«
Užaljeni Wolfe je pisatelja zmerjal s starima kupoma kosti, a nista bila edina, ki ju je njegova fikcija odbijala. John Irving je o Wolfovem pisanju izjavil, da je kot branje slabega časopisa ali članka v reviji, ob katerem se kar zdrzneš.
Ernest Hemingway in William Faulkner
Čeprav naj bi se nobelovca v živo srečala le enkrat, sta bila na bojni nogi več desetletij. Spomladi 1947 je Faulkner predaval na mississipijski univerzi, kjer so ga prosili, naj imenuje pet najpomembnejših sodobnih pisateljev. Naštel je Thomasa Wolfa, Johna Dos Passosa, Ernesta Hemingwaya, Willo Cather in Johna Steinbecka. Na lestvici pomembnosti je sebe uvrstil na drugo mesto, takoj za Wolfom, ki je bil od naštetih edini pokojni. O Hemingwayu je povedal, da je brez poguma in nič ne tvega.
Ni jasno, ali je bila provokacija namerna. Faulknerju je bilo rečeno, da si študenti ne bodo delali zapiskov. Njegova opazka je bila deležna dovolj pozornosti, da so pisateljeve pripombe s predavanja kmalu transkribirali in objavili.
Hemingway mu ni ostal dolžan: »Ubogi Faulkner. Mar res misli, da velika čustva izhajajo iz velikih besed? Misli, da ne poznam desetdolarskih besed. Seveda jih. Ampak so starejše in preprostejše in boljše besede, tiste uporabljam.«
Norman Mailer in Gore Vidal
Tadva sta se usekala kar na televiziji. Do razburkanega soočenja v oddaji The Dick Cavett Show je med njima že nekaj časa vrelo. Vidal je večkrat kritiziral Mailerjev šovinizem, Mailer pa je bil vzkipljive sorte. Na snemanje je prišel vinjen in Vidala v zaodrju s čelom sunil v glavo. Pred kamerami se ni nič bolj zadrževal in je o Vidalovem članku povedal, da »žali njegov čut za intelektualno onesnaževanje«. Vidal mu je vrnil, da je Mailerju kot strokovnjaku za intelektualno onesnaževanje občutek verjetno znan.
Ob neki drugi priložnosti je Mailer Vidala mahnil s kozarcem, a sta se kljub temu spravila pred Mailerjevo smrtjo leta 2007.
Charles Dickens in Hans Christian Andersen
Ta angleško-danski pisateljski spor je bil bolj osebne narave. Obetavno prijateljstvo je v kali zatrl Andersenov obisk, po katerem je Dickensu ostal v spominu le še kot slab gost. Andersen se je marca 1857 povabil k Dickensu za nič več kot dva tedna. Ko se je po petih tednih vrnil domov, je si je Dickens dušo olajšal v pismih prijateljem.
Zmotila ga je gostova klavrna angleščina, slaba francoščina in italijanščina, skliceval se je celo na njegovo prevajalko, češ da pisatelj ne zna niti dansko. Andersen naj bi se pritoževal, da je v hiši premrzlo in da ga zjutraj noben ne obrije, njegovo nihanje razpoloženja pa se je le stopnjevalo. Na neko slabo recenzijo naj bi se odzval tako, da se je zunaj ulegel na tla in jokal. Za razliko od olajšanega gostitelja je Andersen po vrnitvi domov Dickensa le še bolj občudoval in mu redno pisal.
Mark Twain in Jane Austen
Twain in Austen nista pripadala isti generaciji, zato do dejanskega spora ni moglo priti, a Mark Twain ni bil nič kaj navdušen nad avtorico.
»Nimam pravice kritizirati knjig in tega ne počnem, razen če jih sovražim. Pogosto kritiziram Jane Austen, ker me njene knjige razjezijo do te mere, da srda ne morem skriti pred bralcem; zato se moram ustaviti, vsakič ko začnem. Vedno, ko berem Prevzetnost in pristranost, bi jo najraje izkopal in namlatil po lobanji z njeno lastno golenico.«
Lillian Hellman in Mary McCarthy
Lillian Hellman je bila svojčas med najuspešnejšimi ameriškimi dramatiki. Svoje delo je sama označila za avtobiografsko, s čimer si je povzročila več škode kot koristi. Njena pričevanja se niso skladala z dejstvi, kar je zasenčilo njihovo literarno vrednost. Mary McCarthy je o njej izjavila, da je »neznansko precenjena, slaba pisateljica in neiskrena pisateljica« in da je »vsaka beseda, ki jo napiše, laž, vključno z »in« in »(določnim členom) the.«
Hellmanovo je opazka tako zmotila, da je proti McCarthyjevi vložila tožbo, a je umrla, preden bi se postopek zaključil.
Novinar
