Tujka je roman avtorice Claudie Durastanti, ki ves čas meji med avtobiografijo in fikcijsko pripovedjo. Avtorica se v na šest delov razdeljeni knjigi poigrava s slogom, pripoved enkrat osredotoča nase (na protagonistko Claudio), spet drugič pa na svoja starša in družinsko zgodbo. Knjiga je v prvi vrsti pripoved, ali bolje osebna izpoved, hkrati pa z esejističnimi vložki poskrbi za premislek – poglavja se namreč lahko berejo kot povezana celota, bolj kot na to pa spominjajo na kolumne, ki se med seboj vsebinsko povezujejo.
Tujka je roman o odraščanju v prejšnjem tisočletju, v času punka in drog, razpet med revno italijansko vasico in ameriškim Brooklynom. O tem, kako je biti tujec v svojem lastnem domu, v svoji lastni državi, v družini. Avtorica pripoved začne z zgodbo svoje družine, kjer se osredotoči na romantično zgodbo o tem, kako sta se njena starša spoznala v Rimu. Nato njuno razmerje spremljamo od turbulentnega začetka pa do neizogibnega propada. Bolj kot na očeta pa se avtorica osredotoča na svojo mamo, ki je živela nekonvencionalno življenje. Hotela je biti umetnica. In bila je gluha. Slednje je zaznamovalo tako protagonistko, kot celo njeno družino. Protagonistka se je ves čas počutila ujeto. Bila je tujka v lastni družini, saj, za razliko od staršev, ni bila gluha. Z njima je komunicirala preko kretenj, a se nikoli ni naučila znakovnega jezika. Zakaj ne? V knjigi raziskuje, ali je morda prav ta tujost, ki jo je občutila povsod, kamor je šla, najbolj vplivala na njeno življenjsko pot in kako.
Tujka je roman o odraščanju, hkrati pa odpira vprašanja o tujosti, domu in družini. Kaj je naše poslanstvo? Smo lahko sploh kdaj kje zares doma? Kaj je dom? Tujec ni le tisti, ki je zdoma. Tujci smo pomalem vsi – tudi takrat, ko smo doma.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Claudia Durastanti: Tujka. Prevedla Vera Troha. 288 strani. Založba Beletrina.
Novinar
