Ker je odeja, knjiga in skodelica nečesa toplega vse, kar te loči od zimske idile.
Izžarevanje (Stephen King)
Morda se zdi, da je Kingove romane bolje prebirati na noč čarovnic, a kaj je bolj zimskega kot zasneženi hotel? Tudi, če v njem straši in se družbi počasi skeglja. Če ne drugega, si ob prebiranju hvaležen, da za praznike nisi obtičal s psihopati.
Lev, čarovnica in omara (C. S. Lewis)
Kar je pri tem romanu hecno, je to, da so fantastične prvine manj neverjetne kot dejstvo, da je nekdo pripravljen izdati družino za turški med. Ko ga enkrat poskusiš, se ti Bela čarovnica zdi še bolj okrutna. Med branjem o Narniji se je težko zadržati, da ne bi zasanjano pogledoval ven, če slučajno uzreš kaj beline.
Skrivna zgodovina (Donna Tartt)
Roman o bakhanalijah in neke vrste inverzija detektivke (ker vemo, »Kdo?«, postavlja vprašanje »Zakaj?«) ne zveni najbolj praznično. A brez skrbi, delo Donne Tartt je prežeto s čudenjem. Ob branju se vse zdi mogoče in ni čisto jasno, kaj je res in kaj ne. Spominja na občutek, ki ga imaš kot otrok – se ti le zdi, ali res slišiš Božičkove kraguljčke? Za povrh se odvija na zasneženem kolidžu v Vermontu, kjer protagonist polovico časa zrmzuje.
Novinar
