Roman Napol morilke pisateljice in prevajalke Jedrt L. Maležič je zgodba treh generacij tržaških Slovenk, ki se v begu pred fašizmom zatečejo najprej k sorodnikom v Istro, potem pa se v iskanju stabilnosti in varnosti s pomočjo bližnjih preselijo v Maribor, kjer se poskušajo kot begunke postaviti na noge in začeti znova.
V romanu, ki je ambientiran v času vzpona nacionalizmov, se prepletajo nasilje, beg, strah, čustveno izsiljevanje, občutki krivde in želja po samostojnosti in stabilnosti. Beg pred fašizmom in z njim povezano nasilje močno zaznamujejo glavno (anti)junakinjo romana Marino in njeno mamo Marijo Zanut, skozi zgodbo pa smo priča trenutkom, ki bodo v prihodnje močno zaznamovali življenje Marinine hčerke. V romanu so eksplicitno opisani trenutki fizičnega nasilja fašistov proti Slovencem v Trstu, skozi pripoved pa je vseskozi močno prisoten psihični teror in strah, ki je mnoge Slovence v Trstu pognal v begunstvo, tudi protagonistki romana.
Napol morilke: Jedrt L. Maležič, založba Goga, 233 strani.
Avtorica preizprašuje občutek varnosti in doma, protagonistki romana pa obdaja nenehen občutek krivde, odvečnosti in strahu. Ta je najbolj prisoten ob prvi postojanki v begunstvu – pri sorodnikih v Istri – ki begunke sicer z vsem srcem sprejmejo, a sovražnost sosedov, požig oljk ter vzkliki Triestin, Triestin, mezzo ladro, mezzo assasin, močno zaznamujejo njihova življenja, še posebej Marinino. Od tu tudi naslov romana Napol morilke (mezzo assasine). To je oznaka, ki jo tržaške begunke vedno nosijo s seboj in se je trudijo otresti, vedoč, da jim bo to le stežka uspelo.
Če prvi del romana, v katerem prevladujejo predvsem opisi fašističnega terorja in travma povezana z njim, pripada Mariji Zanut, drugi, istrski del opisuje Marinino travmo in njen izvor. Od predanja spolni sli do medgeneracijskega prezira in konstantnega občutka manjvrednosti in nezaželenosti, istrsko obdobje močno zaznamuje Marino in na njej pusti neozdravljive rane. Tretji del opisuje predvsem mariborsko (zadnje) obdobje, ki se osredotoča na hčerino odraščanje in na izvore njene prihodnje travme. Kot tujka in begunka je med vrstniki nezaželena, s tem pa se tako mati kot ona sama spopadata na različne načine.
Zgodba treh generacij žensk, ki begunstvo doživljajo vsaka na svoj način in vsaka skozi svojo travmo, je dober opomnik, kaj pomeni biti ženska begunka in kako skrb za otroka in zase ter z njo povezana nemoč mnogokrat vodijo v brezizhodne situacije, kjer je ženska za svojo varnost in nekaj stabilnosti pripravljena storiti marsikaj – tudi izgubiti dostojanstvo in se ponižati v upanju na boljši jutri.
Recenzijo nam je omogočila založba Goga.
