Knjiga Tri igre za punce Simone Semenič je vizualno doživetje. Že sam naslov namigne, da bomo spremljali tri zgodbe, ki so v svoji osnovi pravzaprav igre. Dramska besedila ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo so vstop v znan svet, ki bo marsikomu še predobro poznan. Marsikoga bi znal način na katerega je knjiga napisana odvrniti, a prav v tem je njen čar.
Tri igre za punce predstavi različne, a podobne zgodbe
Tri igre za punce so tri ločene igre, ki so med seboj povezane predvsem z družbeno tematiko našega vsakdana. Naslov pokaže, zgodbe pa pojasnijo. Glavne junakinje so ženske, v taki ali drugačni vlogi, a v svojem bistvu enake in hkrati povsem drugačne. Če bi dejal, da so ujete, ne bi bilo prav, vsekakor pa so vpogled v svet, ki ga opisuje avtorica v vsaki izmed iger oziroma zgodb.
Knjigo sestavljajo tri igre, in sicer ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Prva igra ti si čudež bo zagotovo znana gledalcem nagrajene deseturne predstave Slovenskega mladinskega gledališča še ni naslova, saj sta deli nastajali vzporedno. V drami ni to to se avtorica močno poigrava z raznimi žanri in postopki, od dokumentarnega do pravljičnega. Tretja drama lepe vide lepo gorijo pa se ukvarja s čarovništvom, kraj in čas dogajanja sta pomenljivo zapisana kot »vedno« in »povsod«. V njej se soočita sedanjost in preteklost žensk, ki so izstopale iz družbenih okvirov in bile za to kaznovane.
To je bila moja prva knjiga Simone Semenič in prvi stik z njenim ustvarjanjem. Knjiga preseneti s svojim načinom, če tega niti približno ne pričakuješ. Tudi to je eden od razlogov, da sem se z vsako prebrano stranjo zalotil, da razmišljam o tem, kako močno bi si želel to videti zaigrano. Dialog in besede letijo po straneh in v glavi. Razmišljati je treba hitro, vsaj tako hitro kot bi si želeli doživljati dogajanje. Ker so besedila polna čudovitih citatov in povedi, je branje hitro kot blisk. To pa nikakor ne pomeni, da se spozabiš nad dogodki in simboličnostjo le teh. Stvar je jasna, zapisi so aktualni, a vedno novi, zaviti v tančico poznanosti.
Tri igre za punce: Simona Semenič, založba Beletrina, 296 strani.
Še preden na koncu knjige naletimo na poglobljeno in nadvse zanimivo spremno besedo Nine Dragičević, beremo in doživljamo. Vulgarnost je prisotna, je visceralna in resnična. Z njeno pomočjo so besede kristalno jasne, sporočila pa prav tako. Vsebine treh iger oziroma zgodb ne bi razkrival, saj jim ne bi storil pravice. Pravici bo zadoščeno le, če se knjigo prebere, saj je več kot vredna takega dejanja. Rafali besed so nekaj, kar je to poletje potrebovalo in Tri igre za punce so na prvem mestu aktualno resnično doživetje, ki nikoli ne prestopi meje videnega. Želim si le še, da bi to tudi videl odigrano.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
