Stop Igra je najnovejša knjiga Jake Tomca, ki nas je v preteklosti navdušil s knjigami Androidi čutijo v barvah, 720 utripov srca in drugimi. No, med vsemi je najbolj pomembna knjiga prav Manični poet, ki jo lahko gledamo kot neuradno predhodnico Stop igre. Obe opisujeta njegovo spopadanje z bipolarno motnjo, a na skoraj popolnoma drugačna načina. Stop igre je hitro postala uspešnica in glede na vsebino, ni to nič čudnega.
Jaka Tomc predstavlja Stop igro
Knjige so pogosto zanimiva reč. Nekako jo prejmeš v roke leta po tem, ko je doživela svoj prvotni izid. Tako je bilo s knjigo Manični poet, ki sem jo prebral šele po Tomčevih Androidih, ki čutijo v barvah. Sem že omenil, da gre za eno najlepših platnic v literarnem svetu? Verjetno, da ja. Manični poet je razburkana, raztresena in hkrati kristalno jasna knjiga, ki opisuje avtorjevo življenje z bipolarno motnjo. Razkriva nam njegove trenutke različnih stopenj motnje, od depresivnih stanj po hude manije. Kdor je prebral poeta, se bo vprašal, zakaj bi moral prebrati Stop igro, če opisuje iste stvar? Odgovor je zapleten, obenem pa zelo preprost.
Jaka Tomc nas v svoji drugi knjigi o bipolarni motnji povabi v svoj svet, v katerem ne manjka vzponov in padcev, pa tudi mučne hoje po ravnem.
Vsakdo ima v življenju trenutku, ko se spominja svoje preteklosti. Nekaj, na kar si nekoč gledal s sramom, zdaj gledaš z razumevanjem. Na kar si bil nekoč ponosen, se zdaj izkaže za najstniško neumnost. In tako naprej in tako dalje. To, in še kaj več, stori Jaka Tomc v svoji novi knjigi. Seveda, z brutalno iskrenostjo o njegovem življenju in bipolarni motnji, podoživimo nekaj trenutkov, ki smo jih lahko prebrali v njegovi prvi knjigi. Ampak zdaj nanje gledamo skozi nove besede oziroma nove oči. Jaka Tomc v Stop igri ni Jaka Tomc v Maničnem poetu. No, vsaj piše ne isto, ampak prav to je tisto, kar bralec vzame od vsebine. Avtor se je uspešno distanciral od preteklosti, na trenutke gleda drugače in jih pojasni tako in tako. Vse ni črno in belo, včasih je pač samo sivina, ki se ob podrobnem pogledu razdeli na tisoč odtenkov.
Jaka Tomc, Stop Igra: Moje življenje z bipolarno motnjo, Založba Proksima, 196 strani.
Stop igra je pot k razumevanju bipolarne motnje
Stop igra je naslov njene vsebine. Ko si otrok želi pavze, na glas pove naslov te knjige in vse skupaj se ustavi. To si včasih želimo tudi kot bralci, saj je na trenutke težko brati avtorjeve dogodke. Vprašanje je le, če bomo od prebranega kaj odnesli, ali knjigo le odložili in si rekli, da ni nič posebnega. Če storimo to, potem smo pogrnili na celi črti. Iz Stop igre se lahko učimo. Ne bomo se naučili vsega, kar je nemogoče, bomo pa bližje razumevanju. In kar se lahko včasih pokaže za samoterapijo, če govorimo o pisatelju, je lahko pot k razumevanju za bralca. Ta procesa se dopolnjujeta in dopolnita v knjigi Jake Tomca.
Ko je avtor iskren, se to pozna pri pisanju. Jaka Tomc je iskren pisatelj in Stop igra je iskrena knjiga. Ali lahko od knjige pričakujemo še kaj? Lahko, ampak včasih je iskrenost najbolj pomembna vrlina človeka in knjige. Iskrenost pač boli, z razumevanjem pa bolečino vsaj malo omilimo. Stop igra je korak bližje temu, da nas manj boli.
Knjiga Stop igra je na voljo pri Založbi Proksima.
Urednik portala Student.si
