Naslov romana Šola za delikatne ljubimce Svetlane Slapšak je navezava na tekst francosckega razsvetljenskega intelektualca Šola za delikatne ljubimce, ki opisuje standarde ljubezni v Evropi. To delo je v grščino prevedel pobudnik grškega osamosvojitvenega gibanja Rigas Velestinlis (1757-1798), saj se mu je zdelo besedilo ključno za izobraževanje malega novega mladega naroda (Grkov). Ideja, da je treba mlad narod naučiti vsega, tudi ljubezenskega diskurza, je temelj romana, avtorica pa izhaja iz predpostavke, da je kultura nujna za oblikovanje ljubezni.
Zgodba se godi leta 1974 v Atenah. Glavna junaka romana, ljubimca, sta jugoslovanska študentka klasične filologije Nataša in starejši ruski filmski igralec Aleksej, ki v Atenah piše elaborat o razvoju grškega gledališča. Ljubezen med protagonistoma je skorajda nemogoča – naveza med Jugoslovanko in Rusom, mlajšo študentko in starejšim uspešnim in dekadentnim igralcem je nepredstavljiva. Privlačnost med njima je nenadna, a zveza nemogoča. Nataša se skuša ljubezenske strasti otepsti z izgovorom, da ima doma fanta, Aleksej pa se ji vedno bolj približuje pod pretvezo, da si želi izvedeti čim več o antični Grčiji za potrebe pisanja elaborata. Protagonista sta ujeta med antiko in surovo realnostjo Aten v času grozljivih sprememb – takrat se je namreč v Atenah dogajala prava revolucija zaradi padca vojaške hunte. Taša in Aleksej v revoluciji sodelujeta le pasivno, kot opazovalca, a ta ju vseeno posrka vase in jima skozi oči revolucije nudi drugačen pogled na antično Grčijo. Avtorica tu napeljuje tudi na pogoste zlorabe antičnih mitov in antike za potrebe politike, kar je eno izmed implicitnih sporočil romana.
Šola za delikatne ljubimce: Svetlana Slapšak, prevedla Seta Knop, založba Goga, 481 strani.
Roman ni avtobiografski, so pa resničnosti zvesti opisi dogodkov, saj se je sama avtorica leta 1974 znašla v Atenah v samem središču grške revolucije. Je mešanica žanrov; je ljubezenski, potopisni in politični roman, hkrati pa je v njem moč zaznati tudi literarne refleksije. Roman je prepleten s parodijo, je hibrid različnih žanrov, ki pričajo o kompleksnosti avtoričine poetike, ki skozi prozo na bralce prenaša svojo izjemno širino, akademsko podkovanost in strokovnost.
Roman je kljub svoji kompleksnosti in večplastnosti predvsem ljubezenski roman. Je zgodba o dvema med seboj zelo različnima osebama, ki se drug od drugega nenehno učita. Nataša je kot mlada študentka klasične filologije v vlogi Aleksejeve vodičke in predstavlja zakladnico znanja o politiki, zgodovini, filozofiji, literaturi … po drugi strani pa jo dopolnjuje Aleksej s svojo zrelostjo in življenjskimi izkušnjami. Aleksej se znajde na točki v življenju, kjer po dekadentni karieri gledališkega igralca obupano išče stabilnost, Nataša pa se tega kot mlada študentka, ki si življenje v Grčiji predstavlja kot le začasno postojanko v svojem življenju, močno otepa. Aleksej v stabilnosti in zakonu išče rešitev, Nataša pa se mu navsezadnje po tednih prepričevanja in premišljevanja, lahko bi rekli iz koristoljubja bolj kot iz ljubezni in predanosti, preda. Ljubezen med protagonistoma je skupek strasti, erosa, hkrati pa je med njuno afero vseskozi prisoten razmislek o prihodosti zveze. Taša je racionalen lik, je preračunljiva in v trenutku, ko se znajde na razpotju, jo Aleksej s svojo obupanostjo in strastjo povabi na pravo pot in ji odpre vrata v svet znanosti in humanistike.
Temeljno vprašanje romana bi lahko bilo vprašanje ljubezni v modernem svetu. A je mogoče osmisliti ljubezen v tem svetu? Avtorica na to vprašanje odgovori v epilogu, kjer bralcu v odgovor ponudi tako imenovan srečen konec.
Recenzijo nam je omogočila založba Goga.
