Slovenske knjige o Caminu, Jakobovi poti, ki spreminja življenja

»Camino je bil najboljši življenjski eksperiment. Okoli mene so sami bogovi in boginje. Vsak je tempelj zase. S skupno pomočjo smo odložili svoje neprebojne oklepe. Želimo čutiti. Vse. Debela koža je za slone.« To piše Tomaž v svoji knjigi s triintridesetimi poglavji in zgodbami.

Knjiga je zgodba v zapisani besedi, ki jo dopolnijo fotografije. Napisala sta jo prijatelja Mitja Zupančič Ščurek in Ivan Štuhec Pajek. Prehodila sta 1000 kilometrov vzdolž Biskaja do Santiaga, a tam se nista ustavila. Pot sta nadaljevala na Costa da Morte.

»Ko sva Pajek in Ščurek po prehojenih 969,31 km [GPS] in še blizu 70 km po mestih in krajih z izklopljenim sledilcem naposled le dosegla kilometer 0, sva se šele začela zavedati, koliko truda, odrekanja in energije sva vložila v to pot, ki se bo zares končala 35. dan na polju zvezd, v Santiagu de Compostela, ob grobu svetnika sv. Jakoba. Običaj pravi, da se je treba na koncu sveta umiti v morju, zažgati stara oblačila in pozdraviti zahodno sonce, nadaljevati pa v zgodnjem jutru, kot nov in popolnoma prerojen, predvsem pa boljši človek. Skoraj vse sva že naredila, le obleke nisva skurila na rtu, ker je to sedaj prepovedano. Sicer pa je tudi res, da vse, kar premoreva in je še zgledno in uporabno, imava na sebi.«

»Ta knjiga se je pisala 13 let. Oziroma 24 let. Le spisana je bila na in po Caminu. Na poti, ki mi je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katerimi posledicami sem se borila vse do sedaj. Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okov, ki so postajali vse težji in težji in pod katerimi bremeni sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskati preprosto – lahkotnost in svobodo!«

»Za Camino so značilna nenavadna srečanja, ki predstavljajo bistvo pohodnikovega življenja. Ta srečanja ti nastavijo zrcalo, da ugledaš, kdo dejansko si, kaj ti bremeni srce in kaj ti jemlje lesk v očeh. Vsak od nas, ki ga je prehodil, je takšna nenavadna srečanja doživel, pa naj si se tega zavedel, ali ne. Prepoznal si jih lahko že po tem, da so ti šle te osebe, ki so te zrcalile, na začetku pošteno na živce. V tebi so rodile nek prvinski odpor ali prižgale varovalko pred bolečino, ker nekje globoko v sebi veš, da iskren pogled v zrcalo, pri nikomur ne mine brez nje.«

»Potem kar hodim in hodim. Brez ure in časa. Nič (!) me ne boli, kar letim. V eni od vasih se ustavim, da kupim štruco kruha in sok, v nahrbtniku najdem dve kocki sira in to je vse moje kosilo. In grem spet naprej. Prek starega mostu prečkam reko Pisuergo. Reka je prava, s tekočo vodo, in ne le izsušena struga. V temno zeleno rjavi barvi leno polzi in spominja na Muro. Pred nedavnim je deževalo, zato je voda kalna in blatna.«

»Za trenutek sem z mislimi obstal v brezčasju, kot da bi združil občutenje za tisto nekoč in to zdaj in zazdelo se je, da vem kako je bilo tukaj nekoč. Prav tako pa sem čutil, da nekoč in danes nekako sodita skupaj, in da med njima ni razlike. Vse to se je odražalo kot aha izkušnja, občutek brezčasja ali pa hkratnega obstoja tega in nekaj preteklih obdobij hkrati.«

»Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo, ki je polzela po licu in ko sem se smejal, sem se smejal iskreno iz duše, iz srca.«

»Kakorkoli, dejstvo je, da se tukaj dogaja toliko čudežev, da težko verjamem, da bi bilo to zgolj naključje. Ne bom trdila, da se dogaja vsem. Daleč od tega. Sploh pa ne tistim, ki na pot ne stopijo z ljubeznijo in čistim srcem. Verjetno tudi ne tistim, ki se švercajo z avtobusi in ne tistim, ki si ne upajo hoditi sami, ker se bojijo soočenj s samim seboj. V sedmih tednih sem marsikaj sprobala. Hodila sem v družbi in hodila sem sama in trdno sem prepričana, da je pot potrebno prehoditi v samoti, ker le na takšen način se človeku odkrije vse tisto, kar mu je v družbi prikrito. Četudi hodita dve osebi v tišini, se kljub temu čuti prisotnost druge osebe.«

»Če je Camino življenje, konca vendarle ni, kajne? Cilji pa so samo ene drobcene stopnice po katerih stopamo skozi naše življenje. In Camino je le ena izmed njih. Stopnica z veliko začetnico. Zaradi njega bodo naslednji koraki v življenju morebiti drugačni, mogoče lažji in z drugim zavedanjem kot so bili pred to potjo.«