Od trenutka ko je na Festivalu mlade literature Urška 2020 zmagala Selma Skenderović je minilo že nekaj časa. Še vedno pa se o njeni zmagi in njeni zbirki kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava? še vedno govori. In se še dolgo bo. Koprčanka, študentka primerjalne književnosti in slovenistike, pisateljica in pesnica se je v Slovenijo preselila kot otrok. V svojem proznem prvencu se ukvarja z vprašanji o tujstvu, veri, pripadnosti in drugimi aktualnimi temami, o katerih se ne govori dovolj.
V intervjuju za portal Študent se je Žiga Kastelic pogovarjal o njeni knjigi, pogledu na tujstvo in slovensko družbo, pisateljevanju, pesništvu, študentskemu življenju in še čem.
Kakšni so občutki, da se o tvoji knjigi Zakaj molčiš, Hava?, govori tudi leto in pol oziroma skoraj dve po izidu?
Dejansko nisem pričakovala, da se bo toliko časa govorila o tem. Še preden sem jo napisala, sem vedela, da bom dobila različne odzivov, tako na tematiko kot strukturo. Mislila sem si, ja nekaj časa se bo govorilo in potem bomo šli naprej. Zgleda, da se je zaradi prevodov in literarnih večerov, vse obdržalo. Zdi se mi, da dokler je zanimanje, se je vredno potruditi in povedati kaj, kar še ni bilo povedanega in šele potem iti naprej.
Je sploh lahko kdaj konec pogovorov, ki o tematiki knjige še niso zajeli vsega?
Ne vem. Še ko sem pisala knjigo, sem vsako zgodbo prebrala milijonkrat. Vsako znam na pamet in pri vsaki sem razmišljala, da bi tu lahko napisala še kaj in tu povedala še kaj. Po odzivih bralcev se mi vedno zdi, da bi se lahko o tem razpravljalo v nedogled. Lansko leto smo imeli predstavitev v črnogorskem centru, zdaj pa se ukvarjamo s črnogorskim prevodom in po odzivih generacije, ki ima preko šestdeset let, mi je jasno, da je eni osebi v eni knjigi nemogoče pojasniti situacijo tujstva in vsega, kar je v knjigi.
Po vseh odzivih, morebitnih kritikah, ali je kaj takšnega kar bi v knjigo dodala ali morda odzvela ven?
Res nimam navade, da popravljam zgodbo oziroma knjigo, ko je že oddana. Enostavno zaradi tega, ker po tem, ko stokrat popraviš nimaš na koncu več kaj početi in dodatno popravljati, saj si že vse izpilil in izboljšal. Tak sistem mi je boljši, saj bi mi bilo težko kasneje spet popravljati in tako lahko rečem, da je ne bi spreminjala. Nekatere zgodbe so nastale, ko sem bila v srednji šoli in bi zdaj težko spreminjala s trenutnimi odzivi in izkušnjami. Ne bi bil več isti zapis. Ne bi je spreminjala, želela pa sem, da je knjiga nekoliko nevidno razdeljena na dva dela. En del naj bi bil o tujstvu, verski diskriminaciji in krivicam, ki se dogajajo neslovenkam in neslovencem. Drugi del pa je enostavno o ljudeh, ki živijo na robu oziroma ne živijo po pričakovanjih družbe.
Ko berem knjigo se mi zdi, da se na eni točki res končajo zgodbe o nacionalnem tujstvu in se začnejo te druge. Mogoče, ampak res mogoče, bi tu vključila več tematike o neslovencih, a ne vem, če bi imelo smisel, saj imajo zgodbe smisel take kot so.
Večkrat poudariš, da ta knjiga ni priročnik, a marsikdo na knjige gleda drugače. Kaj bi si želel, da bralec izlušči iz knjige in ponese naprej?
Ne maram te logike, da so knjige priročniki in da se ljudje nekaj naučimo iz njih. Ja, saj posredno se naučiš iz vsake knjige nekaj, a moj namen ni bil vzgajanje in učenje bralcev. Zgodbe so nekakšna občutja in se v njih ne zgodi veliko, res prevladuje vzdušje, zato je bil moj namen, da to ljudje preberejo in se zavejo, da obstaja diskriminacija in krivice. Še bolj pa da nekako zapišem kar se neslovenkam in neslovencem dogaja, da ne ostane le v pogovorih. To je nekaj, kar v pogovorih med tujci ne bo šlo kar mimo. Želela sem, da ljudje dobijo občutek kakšne so te male zadeve, ki se dogajajo in nanje ne dajo veliko pozornosti. Lep primer je napačno naglaševanje imen, zato sem skoraj v vsaki zgodbi napisala neko ime, ki ga mnogi napačno naglašujejo. Pravo naglaševanje imen je znak nekega spoštovanja, ki ga imaš do osebe.
Mislim, da bi ljudje iz knjige lahko dobili vpogled v drugačno situacijo in vidijo, da je ljudem, ki niso v svoji domovini tudi težko. Dobila sem občutek, da je ljudem rojenim v Sloveniji logično, da bodo študirali, dobili službo in tako naprej. Za tujce pa je povsem drugačna izkušnja, ko moraš prav vsak vidik življenja ustvariti na svoje in se pri tem še zavedati možnosti, da gre lahko nekaj narobe.
Gre za to, da tu ni nekega spoštovanja oziroma dajanja občutka, da te stiske ne obstajajo. Mnoge stvari je težko razlagati nekomu, ki ne razume situacije. Tako se mi zdi zdaj, ko imam knjigo za sabo, pomembno, da se o tem govori in se bralci zavejo nekaterih ključnih stvari, ki jih mnogi počnejo narobe.
V knjigi je nadvse zanimiva prav zgodba o učiteljici, ki jo lahko marsikdo najde v svojih spominih. Kako gledaš na vlogo učiteljev oziroma šolnikov pri tematiki tujstva?
Zdi se mi, da je veliko odvisno od profesorjev in učiteljev, mogoče še bolj od učiteljev v osnovni šoli. Tam so otroci mlajši in se ne zavedajo nekaterih ljudi. Logično mi je, da vsem ni logično, da smo prišli iz druge države, saj so me večkrat vprašali, če je Črna gora kje v Sloveniji.
Tukaj bi moralo biti bolj poskrbljeno za to. V smislu, da bi učitelj pojasnil, da je prišel nov učenec in od kod je. Če ima v razredu muslimane, da razredu vsaj omeni, da na nek dan praznujemo tudi mi. Učitelji bi morali tako poskrbeti več vsaj za začetno vključevanje otrok iz tujih držav. Morda kakšne skupine ali delavnice – mogoče celo pogovor s celim razredom o tem.
Ko smo prišli v Slovenijo mi, s sestro nisva imeli statusa tujca, nekaj let zatem pa so začeli množično dobivati te statuse in so lahko pisali teste z odprtim zvezkom. Tu bi se moralo bolj paziti na to, vem pa da se lahko na šolah zdaj že učijo bosanščino in tako ne bi želela ravno kritizirati trenutnega početja. Kot nekdo s takimi izkušnjami bom rekla, da jaz bi za to poskrbela.
Na predstavitve mojih knjig so prišle tudi profesorice, ki so prišle zaradi tega, da mi povejo, da se ne strinjajo z mano in gre bolj za mnenje senzitivnih ljudi oziroma umetnikov. Slišala sem, da take diskriminacije ni in zgodbe o tem, da poučujejo v nekem razredu, kjer je predsednik razreda Bosanec. Nisem vedela kaj naj na to sploh rečem in tako bom rekla, da je ta vloga zelo pomembna.
Zakaj molčiš, Hava? je hitro postalo nujno branje za Slovenijo (Knjiga Selme Skenderović)
Kako nekdo, ki je neslovenec, gleda na situacijo v Sloveniji, ki jo imajo Slovenci za nekaj samoumevnega? Primer za to je lahko precej božič.
Večkrat sem že slišala, da je božič družinski praznik. Ampak ko rečeš, da je družinski ne izključuje tega, da je verski. Sama ne mislim, da je s tem kaj narobe, saj se zavedam, da gre za večinsko kristjansko družbo. Ne moti me, je pa v decembru določen občutek, ko je vse okrašeno in vse podrejeno temu prazničnemu čaru, ti pa se ne pripravljaš na nič. Včasih tudi mi kaj okrasimo in si podarimo darila, a se zdi, da to bolj počnemo zaradi tega, ker to počne družba in ne zato, ker se ti to zdi prav.
Ljudje smo različni in tudi znotraj vernikov je tako. Tu ne bi želela govoriti kaj je prav in kaj narobe. Sama se sicer ne bi odločila za praznovanje božiča, ker ga praznujejo drugi. To izhaja iz družine in vzgoje, pogosto pa so te razlike tudi pri tistih, ki so rojeni v Sloveniji in tistimi, ki niso. Podobno je s primerom svinjskega mesa. Vsak se odloči zase.
Mnogo let so v Sloveniji muslimanski verniki za praznike hodili v telovadnice, v Ljubljani je bil lep primer tega dvorana na Kodeljevem, zdaj je že nekaj let postavljen muslimanski center z džamijo. Kaj je to pomenilo vernikom in je bil to napredek, če temu sploh lahko tako rečemo?
Mislim, da bi jo morali postaviti že veliko prej in ne vem, če je to ravno napredek (smeh). Moj oče je šel klanjat v telovadnico Koper in bilo bi lepo imeti vsaj neko simbolično stavbo, kjer bi to lahko počeli. Neka stavba sicer je, ni pa to ustanova oziroma muslimanski center. In ja, je lepo imeti muslimanski center in džamijo, ampak to je v Ljubljani. Marsikateri musliman iz drugih koncev Slovenije ne bo prišel v Ljubljano, ker je enostavno predaleč. Kot če bi se moral iz Bele Krajine peljati v Ljubljano, ker je le tam postavljena cerkev.
S tem je vseeno simbolični znak, da tukaj so muslimani in imajo svoj prostor. Dobro je opominjati na take zadeve in imeti neko podlago, da lahko tam organiziraš določene dogodke. Zelo lep primer so tudi muslimanska društva po Sloveniji, kjer se lahko srečujejo verniki. Ponovno pa je to le prostor in ne džamija. Ne vidim pa smisla, da bi morala biti džamija v vsakem manjšem mestu, saj nas ni toliko, da bi to potrebovali.
Nimajo vsi tujci tega privilegija govoriti o teh zadevah. Zelo malo ljudi se zanima za zgodbe trgovk, fizičnih delavcev in drugih. Ko sem na nekem desetem, enajstem literarnem večeru spoznala, da sem v položaju, kjer lahko malo pokritiziram in vzpostavim te situacije, je postala jasna vloga pisatelja v tem pogledu. Si dejansko predstavljam njihovo življenje in stisko? Ne vem. Lahko pa z vidika pisatelja približam njihove zgodbe, saj se mi zdi žalostno, da njihovih zgodb nihče ne posluša. Hvaležna sem, da lahko govorim o takih stvareh, saj se zavedam, da mnogi te priložnosti ne bodo dobili.
Kakšno je življenje pisateljice v Ljubljani?
Imam občutek, da se ljudje sploh ne morejo ukvarjati s pisanjem, ker je toliko nekih obveznosti zaradi katerih pisanje postane neka dodatna aktivnosti. In da ne lažemo, honorarji so majhni, sama pa imam še faks, ki mu dajem prednost pred ostalimi stvarmi. Predstavljaj si, da si moraš iz časa, ki ga skoraj nimaš vzeti čas za početje nečesa, kar ti vzame veliko časa. Zakaj molčiš, Hava? je izšla ko sem bila stara dvajset let in je drugače, ko se znajdeš med pisatelji, ki imajo več izkušenj in poznanstev znotraj slovenske literarne scene. Za pisatelja je vedno pomembno dobiti nek odzivov in mnenje. Lepo bi bilo, če bi se bolje poznali med seboj in se na raznorazne dogodke ne bi povabljalo skozi enih in istih ljudi, moderatorjev, kritikov in tako dalje.
To je neka vloga od katere nimaš veliko v finančnem smislu, ostane pa zadovoljstvo. Lažje je, ko imaš za sabo tako izkušnjo in predstavljam si, da je v vsaki umetnosti tako. Želiš si doseči podobne stvari.
Nam lahko več poveš ali izdaš o projektu antologije slovenske ?
Ko je izšla pesniška antologija Bog si ga drka na nas, ki sta jo urejala Vid Karlovšek in Lenart Sušnik, sem razmišljala kako se v Sloveniji manj pozornosti posveča kratki prozi. Čeprav je zdaj precej priljubljena, je malo pozornosti v smislu tekmovanj in festivalov. S Hano Bujanović Kokot sva se pogovarjali, da bi izdali antologijo kratke proze. Strah naju je bilo, da ne bova zbrali dovolj avtorjev, in med iskanjem sva počasi zbrali dovolj zgodb za antologijo. Odločili sva se za štirinajst avtorjev, od tega je enajst avtoric. Želeli smo vključiti tematike od najemnin do razmišljanja o smrti. Nasploh smo želeli vključiti tematike o katerih razmišljamo mladi.
Hoteli smo pokazati mladim, da avtorji smo živi in razmišljamo o podobnih rečeh kot oni. Tudi mi smo vpeti v ta svet, vsi študiramo ali delamo in se soočamo s podobnimi stvarmi kot oni. Pomembno se mi je zdelo, da sporočimo, da se literature ne konča v šolskih berilih.
Kaj pripravljaš v prihodnosti, kaj več o tujstvu ali več o poeziji?
Poezijo imam raje kot prozo, a se zaradi prisotnosti prozi, ki je trenutno prisotna v mojem življenju, ne morem skoncentrirati in napisati pesem. Sicer kakšno napišem, a je to redko. Moji načrti so tako najprej roman, nato kratke zgodbe, nato pa mogoče kaj poezije, če bom dobila navdih. Prav poezije ne morem pisati brez navdiha oziroma tako da se kar usedem in začnem pisati. Mogoče v prihodnosti kakšna pesniška zbirka, a ne morem nič obljubiti.
Kaj bi sama svetovala mladim pisateljem in pisateljicam v Sloveniji?
Naj pošiljajo svoje izdelke na natečaje in tekmovanja. Udeležujejo naj se literarnih večerov in pogovorov, kjer ne mislim zgolj na tiste, ki bi jih zanimali temveč tudi ostale. Meni se zdi vedno slabo, če pišejo o splošnih tematikah, saj se lahko hitro pade v klišeje in se govori o stvareh, ki je redno poslušamo in beremo. Istočasno pa naj sledijo trendom in opazujejo, če lahko o tako imenovanih klišejskih stvareh napišejo kaj novega, svežega oziroma z novega vidika.
Predvsem pa naj pišejo čim več, ker več kot pišeš, bolj izpiljen je slog in postaneš boljši pisatelj, pisateljica, pesnik ali pesnica. Enako je z branjem, saj tako prejmeš več besedišča in vpogled v neke strukture.
Mala obveznost študentskih intervjujev pa je naslednje vprašanje. Sama študiraš primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Komu ga priporočaš?
Priporočam ga tistim, ki radi berejo ampak radi berejo vse, ne le leposlovja. Ne gre le za romane in pesniške zbirke, saj je pogosto treba brati tudi strokovno literaturo. Tistim, ki se želijo posvetiti literaturi in književnosti, tistim, ki jih zanimata literna zgodovina in kritika. Študij slovenistike pa bi priporočila tistim, ki jih zanimajo jeziki. Veliko je jezikoslovnih predmetov in strukturne literature, ki je mogoče še bolj zahtevna kot na primerjalni književnosti. Za tiste, ki jih branje in knjige ne zanimajo, ta študij žal ni. Naj poskusijo in vidijo kaj jih čaka (smeh).
5 knjig, ki jih priporoča Selma Skenderović
Del intervjujev s tistimi, ki obožujejo knjige, je tudi klasično vprašanje: Katerih 5 knjig bi priporočili? V prispevku Selma Skenderović: 5 knjig, ki jih priporoča najdeš njena priporočila.
Urednik portala Student.si
