V času, ko je naš knjižni trg nasičen z angleškimi in ameriškimi deli, pogosto pozabimo ali spregledamo dela ostalih tujih in domačih avtorjev, ki čakajo, da bodo odkrita. Vstopanje v svet tujejezične literature je nadvse neprecenljivo, saj skozi morfosintaktično stran jezika, kot tudi skozi vsebino, ki nam jo odkriva, izkusimo novo kulturo skozi oči posameznika, ki jo dobro pozna. Dobimo notranji uvid v nepoznani narod, v filozofijo pripovedovalca ali morda le v ljubezensko zgodbo dveh nesrečnikov. Odpravimo se v Latinsko Ameriko in spoznajmo nekaj temeljnih del različnih obdobij in literarnih smeri.
Kronika napovedane smrti – Gabriel García Marquez (Kolumbija)
Seznam začnimo s kratkim romanom, ki bo pred tabo razgrnil uganko o skrivnostnem umoru karibskega mladeniča Santiaga Nasarja. Čeprav avtorja poznamo predvsem po bolj znanih delih, kot so Sto let samote, Patriarhova jesen, Ljubezen v času kolere ali General v svojem blodnjaku, je to kratko prozno delo iz leta 1981 povsem upravičeno vredno omembe. Resda je v njem odsoten Marquezov magični realizem, a zato blesti njegov novinarski stil pisanja. Avtor je sam priznal, da je navdih za delo dobil v resničnem primeru, o katerem je nekoč pisal. Človek je bil umorjen in zdelo se je, da je celoten kraj vedel, da se bo to zgodilo. Nihče pa ni storil ničesar, da bi tragično smrt preprečil. Le zakaj?
Hiša duhov – Isabel Allende (Čile)
To je delo, ki pripoveduje zgodbo družine Trueba oziroma štirih generacij mističnih ljudi od začetka 20. stoletja pa do sedemdesetih let. Allende nas spozna s posamezniki, ki so se rokovali z magijo, gledali v prihodnost in se bojevali s sedanjostjo. Hiša duhov je s svojimi multipli pripovedovalci popolno branje magičnega realizma, saj prepleta socialne in zgodovinske okoliščine postkolonialnega Čila, temo revolucije, politike, idealov in socialnih razredov skupaj s fantastičnimi pojavi smrti, duhov in ljubezni.
Poljub ženske pajka – Manuel Puig (Argentina)
Branje te knjige te bo navdušilo, če se imaš za aktivnega bralca, ki rad napeto spremlja pripoved in zna brati med vrsticami. Avtor nam namreč v njej razkriva zgodbo dveh zapornikov, ki si v želji preganjanja dolgčasa pripovedujeta filmske zgodbe. Zaprta zaradi neprimernega političnega nazora oziroma homoseksualnosti, moška Valentín Arregui in Molina preko te dejavnosti spleteta tesno vez in se zaljubita. Delo je bilo v sedemdesetih letih v času argentinske diktature zaradi spolne usmerjenosti protagonistov prepovedano, pozneje pa prepoznano s strani španskega časopisa El Mundo kot eno izmed stotih najboljših romanov 20. stoletja v španskem jeziku.
Pedro Páramo – Juan Rulfo (Mehika)
Obe deli; Poljub ženske pajka in Pedro Páramo sta fragmentarna romana. To pomeni, da sta sestavljena iz več fragmentov oziroma delov, krajših enot zgodb, ki nam kot delčki sestavljanke sami po sebi lahko delujejo zmedeno, a na koncu se povežejo v večjo sliko. Branje takih romanov od nas zahteva, da vseskozi razmišljamo o osebah in njihovih preteklih zgodbah. Še poseben bralni izziv je Rulfov roman, saj pogosto preskakuje v času v preteklost(i) in nazaj v sedanjost. Poleg tega združuje svet živih in mrtvih ter nam predstavlja duhove pokojnih, ki tavajo po svetu in preganjajo svoje potomce ali znance. Če torej želiš spoznati zgodbo Pedra Párama, se moraš z njegovim nezakonskim sinom Juanom Preciadom odpraviti v vasico po imenu Comala in korak za korakom spoznavati žalostne dogodke, ki so sledili krvavi mehiški revoluciji.
Ristanc – Julio Cortázar (Argentina)
Ristanc je naravnost izjemno delo, ki se ga je morda zaradi njegove kompleksnosti težko lotiti. Ima pisano zgradbo, saj ga sestavljajo poglavja, kjer se avtor pri pisanju poslužuje različnih besedilnih postopkov. Eksperimentalnost se kaže v interkteksualnosti (vključevanju odlomkov drugih del), toku zavesti in spominih, ki jih opisuje. Zaradi teh značilnosti morda spominja na evropsko sestrsko delo Jamesa Joycea Ulikses. Cortázar na začetku romana preprosto predlaga možen način branja, a bralcu ponudi, da se romana loti, kot se mu zazdi. Zgodbi ni potrebno slediti od prve do zadnje strani, temveč lahko plujemo med poglavji in sami izbiramo, kako se bo zgodba nadaljevala. Kot po ristancu – lahko skačemo iz kvadratka na kvadratek. Zato obstaja več možnih koncev in nihče ne določa, kateri je pravi. V romanu sledimo glavnemu liku Horaciu Oliveiri, ki opisuje svoje razmerje z Mago. Njuno ljubezen slika mnogo čudovitih citatov, ki so si jih sposodili tudi pisci popularne Netflix serije Oscuro deseo ali Dark desire.
Sto let samote – Gabriel García Marquez (Kolumbija)
Sto let samote je najbrž najbolj znano latinskoameriško prozno delo. Avtor nas popelje v svojo izmišljeno kolumbijsko vasico Macondo, ki se pojavlja že v njegovih prejšnjih delih La hojarasca, Los funerales de la Mamá Grande, Huda ura (La mala hora) in Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal (El coronel no tiene quien le escriba). Tam se pobližje spoznamo z zgodovino družine Buendia skozi sto let oziroma sedem generacij. Preko elementov magičnega realizma so nam predstavljene lepote in čudaštva posameznikov v družini, ki se spoprijemajo s težkim življenjem kot najbolje znajo. Marquez je knjigo pisal 18 mesecev in se ob tem počutil kot njen ujetnik. Ko jo je naposled dokončal in se odpravil na pošto, da bi jo poslal založbi, je lahko poslal le prvo polovico romana, saj ni imel denarja, da bi pokril poštnino skoraj 500-tih strani rokopisa. Z ženo sta nato prodala edine 3 vredne naprave iz hiše, da sta odposlala še drugi del, nato pa mu je rekla: »Samo še to nam manjka, da bi bil roman slab«. Iz popolnega uboštva, v katerega ga je poneslo pisanje, sta ga rešila fenomenalen uspeh in nagrade, ki jih je prejela nova latinskoameriška klasika.
Vsi avtorji in njihova dela so bili nagrajeni in veljajo za temeljna branja Srednje in Južne Amerike. Magični realizem je literarna smer, ki se je rodila v teh državah in nosi v sebi posebne karakteristike, ki se evropskemu bralcu morda sprva zdijo nenavadne ali celo bizarne, a s časom branju doprinesejo poseben čar, ki ga je nadvse prijetno izkušati. Za tiste posameznike manj literarne vrste, so dostopne tudi filmske adaptacije, z izjemo zadnjega romana na našem seznamu. Marquezova družina do sedaj ni dovolila prenosa zgodbe na zaslone, leta 2019 pa je končno pristala v produkcijo serije z Netflixom oziroma z Nobelovim režiserjem Rodrigo Garcío, pod pogojem, da bo snemana v španskem jeziku z nekaterimi scenami v Kolumbiji. Izid serije še vedno ni znan, a jo lahko nestrpno pričakujemo vsak čas.
Novinar
