Kaj je skupno Jugoslaviji in mlademu paru v dvajsetih? Ljubezen. Kaj ju ločuje? Jugoslavija je propadla, ljubezen ne bo nikoli. To je poglavitna misel avtobiografskega romana Barbare Pešut Pisma iz JLA. Roman je refleksija na pisma, ki jih je mlada avtorica pisala fantu med služenjem vojaškega roka v JLA. Je nenehen tok misli, na trenutke ne nalašč jugonostalgičen, ki nas popelje v čas bratstva in edinstva, predvsem pa v čas ljubezni.
Avtorica v romanu prepleta globoko ljubezen s surovo erotiko, človeški nagon po spolnosti s potrebo po nežnem dotiku, ljubezen s spomini. Ni zgodba o propadajoči državi, niti to ne skuša biti. Ne ukvarja se s politiko, temveč z občutki. Občutki pripadnosti, povezanosti in ljubezni, predvsem ljubezni.
Zanimiva je struktura romana, ki se začne s pismom iz JLA. Necenzuriranim, napisanim po domače, takšnim, kot so se pisala včasih. In s tem nas pisateljica uvede v nenehen tok misli, ki bralca prevzame in vodi do zadnje vrstice. Čez vsa erotična pisma (Barbara Pešut oz. Eva Pacher ni zaman znana kot pisateljica erotičnih romanov), čez vse izlive čustev in, no, tudi samo izlive. Ja, tako se je to včasih delalo, v času Juge. Pisateljičina nagajivost pride na dan tudi v vložni zgodbi o Lepi čevap Vidi, ki pa ni takšna, kot jo poznamo. Lepa Vida postane pohotnica, ki jo temnopolti mornar k sebi zvabi s pasijonko in čevapi. Ni da ni. Roman se zaključi z avtoričino poezijo iz zbirke Prej/potem iz leta 2009 Ljubezen je, ki čudovito povzame sporočilo knjige. Ljubezen ni nič, »Ljubezen samo =«.
In prav s to mislijo nas avtorica pusti, da o ljubezni premišljujemo še dolgo po tem, ko smo prebrali zadnjo vrstico. Kot Jurij Hudolin, avtor spremne besede, zapiše: »gre za knjižico, ki jo je ena sama ljubezen.«
Barbara Pešut: Pisma iz JLA, založba Primus, 87 strani.
Recenzijo nam je omogočila založba Primus.
Novinar
