Piranesi je knjiga avtorice Susanne Clarke, ki se je pred skoraj dvajsetimi leti v svetu proslavila z romanom Jonathan Strange & Mr. Norrell. Na prvi pogled je Piranesi videti kot ena izmed knjig v poplavi zgodb iz grške mitologije, a gre v resnici za poplavo drugačne vrste. Piranesi je poplava odličnosti in mistike na 272 straneh.
Piranesi je druga knjige Susanne Clarke
Sam prvenca Susanne Clarke nisem prebral, a je po branju Piranesija že naročena. Ker je Piranesi brez kakršnega koli obotavljanja z moje strani ena najboljših knjig v mojem življenju. Občutki po prvih nekaj straneh so bili mešani, saj gre za dokaj težko branje s poplavo velikih začetnic in informacij. A prav tu je prvi biser knjige. Prestavi te v svet glavnega junaka in nadaljnjih dvesto in nekaj strani živiš z njim, ga gledaš in opazuješ ter se čudiš. Piranesi je doma v ogromnem dvorcu z neskončnimi hodniki in neštetimi sobanami, ki so polne kipov. Naš glavni junak razume ta labirint, saj že njegovo ime zrcali velikega arhitekta in umetnika Giovannija Battisto Piranesija, ki je ustvarjal neskončne labirinte.
Susanna Clarke: Piranesi, prevedla Alenka Ropret, 272 strani, založba Sanje.
V hiši ni sam. Dvakrat na teden ga obišče moški po imenu Drugi, ki mu naš junak pomaga pri iskanju Velikega znanja. Poleg njega so tu še kipi, albatrosi, okostnjaki in ocean. Svoje dneve zapisuje v dnevnike, ki so njegovi arhivski zapisi. Ti so obenem tudi sama knjiga. Ko ga Drugi med pogovorom opomni, da sta določen pogovor že imela in da Hiša sčasoma vpliva na posameznikov spomin, se spremeni vse. Piranesi začne odkrivati stvari.
Piranesijevo domovanje ni običajna zgradba: njene sobane so neskončne, hodniki se raztezajo v nedogled, stene hiše pa so obložene z nepreštevnimi kipi, med katerimi niti eden ni enak drugemu. V labirintu dvoran je zaprt ocean; valovi bučijo po stopniščih, v trenutku nepozornosti preplavijo prostrane sobane in zalijejo nepozornega obiskovalca. A Piranesi se ne boji; razume plimovanje morja, kot razume vzorec samega labirinta. Živi le zato, da bi z raziskavo prišel do dna svojemu nenavadnemu, čudesnemu domovanju. V hiši pa prebiva še ena oseba – moški po imenu Drugi, ki dvakrat na teden obišče Piranesija in ga prosi za pomoč pri raziskovanju Velikega in skrivnega znanja.
Piranesi je hkrati poplava in labirint
Piranesi bi lahko bil prav vsakdo izmed nas. V osnovi gre za nedolžno bitje, ki odkriva svet in se drži svojih malih pravil v svojem svetu. Pozna svoje reči in od njih načeloma ne odstopa, a se to spremeni ob kontaktu z drugimi rečmi, ki mu odstrejo resnico oziroma drugo plat. Eden izmed razlogov, da je Piranesi tako odlična knjiga, je pametno in postopno odkrivanje vsega. Najprej gre za poplavo vsega, nato pa se zgodba prevesi v iskanje poti iz labirinta. Občutek na koncu je enak tistemu, ko bi našli pot iz labirinta ali še bolje, tistemu, ko iz prsta dobimo pretesen prstan. Olajšanje in veselje, ko smo se končno osvobodili in hkrati želja po ponovnem poskusu reči, ki nam je prinesla toliko navdušenja in adrenalina, ko smo se je želeli znebiti.
Piranesi je od trenutka, ko ugotovimo bistvo, pa vse do konca izjemna pripoved. Brez težav lahko rečem, da gre za eno najboljših knjig v mojem življenju. Lahko bi šlo le za spodnašanje pričakovanj, ampak gre za mnogo več. Pri Piranesiju gre za postavljanje novih pravil, sveta in bivanja. Včasih je zlahka pojasniti kakovost knjige, spet drugič je veliko lažje, če jo prebereš sam in se potopiš v avtorjev svet.
Recenzijo nam je omogočila založba Sanje.
Urednik portala Student.si
