Tretji del serije o Peščenem planetu, ki ga je napisal Frank Herbert. Po prvem delu (Dune: Peščeni planet) in drugem delu (Mesijah s peščenega planeta) je zdaj tu tretji del, Otroka peščenega planeta. Zaključek prve trilogije avtorja, ki se nadaljuje še s tremi njegovimi deli in mnogimi preostalimi. Še eno aktualno branje, ki je kljub izidu pred skoraj petimi desetletji bolj pomembno kot kadar koli prej.
Tretji del in zaključek prve trilogije
To, da je prva knjiga legendarna, ni nobena skrivnost. Če se s tem ne strinjaš, potem je nisi prebral ob pravem času v svojem življenju. Drugi del ji zelo dobro sledi in je z več kot pol manj stranmi, veliko lažje branje. Kaj naj potem sploh stori tretji del, ko bi se lahko zgodba končala že po koncu prvega ali drugega dela? Preprosto. Nadaljevali bomo čez nekaj let. Časovni skok v zelo bližnjo prihodnost se izkaže za pametno potezo. Lahko vidimo dejanski napredek planeta, vodij, oseb in dogajanja. Ker jo piše Herbert, je še vedno zelo dobra, na trenutke celo odlična.
Arrakis, nekoč jalov in pust, se spreminja v rodoviten svet, poln vode in zelenega rastja. Vendar pa se v njegovem razcvetu skriva seme pogube. Podnebne spremembe so peščene črve potisnile na rob preživetja, kar močno izpodjeda temelje samega imperija. Brez peščenih črvov ni začimbe melanže, od nje pa je odvisna blaginja človeštva. Imperator Paul Atreides, mesija, ki si je z legijami Fremenov pokoril znano vesolje, je pred devetimi leti izginil v puščavi. Čeprav sta njegova otroka Leto in Ghanima po njem podedovala dar preroštva, imperiju v njunem imenu vlada Paulova sestra Alia. In medtem ko se na pozive skrivnostnega Pridigarja vse več fremenskih plemen upira nepriljubljeni Alijini vladavini, plemiška rodbina Corrino v zakulisju kuje smrtonosno zaroto, s katero naj bi se ponovno zavihtela na prestol. Alia je prepričana, da ji bodo preroške vizije dvojčkov pomagale ohraniti oblast, toda Leto in Ghanima imata svoje načrte, ki bi lahko usodno ukrojili prihodnost vesolja.
V predhodniku je bila temelj knjige predvsem čustvena pot Paula. Zdaj beremo o njegovih otrocih, Ghanimi in Letu ter Paulovi sestri Aliji. Osebno je bila knjiga boljša in branje veliko bolj intenzivno, ko je Alia središče dogajanja. Njena tragedija brez heroizma in junaštva je vrhunec knjige. To pa ne pomeni, da preostanek ni dober. Le sledi ne odlično napisanemu padcu Paulove sestre.
Vrh žanra, a padec v franšizi
Herbertu uspe, predvsem po zaslugi časovnega skoka, enostavno predstaviti nove težave in antagoniste. Delujejo sveži, zanimivi in nevarni našim glavnim junakom. Kot poprej, pa to niso samo osebe, temveč tudi oni sami. Ponovno srečamo tudi znane like iz prvega dela, ki jih je Mesija nekoliko preskočila, a smo to razumeli. Predstavljajo upanje, ki smo si ga tako težko izborili v prvem delu. Na podoben način ga skušajo predstavljati tudi v tem delu, a nekaj manjka. Bolj kot se mi zdi ta časovni skok pametna poteza za vzpostavitev novih intrig, bolj je to skok stran od tistega, kar smo imeli radi v prvih dveh delih. Je prva izmed knjig v vsej seriji, ki ne deluje kot original. Prav toliko slaba stvar, kot je dobra.
Otroka peščenega planeta: Frank Herbert, prevedel Matjaž Juričak, založba Sanje, 400 strani.
Osebno mi Otroka peščenega planeta ni tako dober kot predhodnik, kaj šele prvi del. Vseeno pa je to delo, ki se brez težav uvršča na vrh lestvice žanra. Zdi se kot, da so Herbertova dela z vsakim letom bolj aktualna, kar je pravzaprav žalostno za videti. Njegovi dialogi so fantastični, tako kot vedno. Poklon svetu, ki ga je razvil in pomen varovanja planeta, pa še bolj. Ko bi le cenili naš planet toliko kot cenimo njegova dela, bi lahko bili bolj brezskrbni.
Recenzijo nam je omogočila založba Sanje.
Urednik portala Student.si
