Androidi čutijo v barvah je knjiga slovenskega pisatelja Jake Tomca. Knjigo bi najlažje opisali kot slovenski vstop v znanstvenofantastični žanr robotike. Po knjigah 720 utripov srca, Zgodba o Davidu Locku in Pokanje mehurčkov (vse so nujno branje) se avtor predstavi tudi v žanru, ki ga je na noge postavil Isaac Asimov. Ali se knjigi uspe distancirati od Asimovih? Je Tomcu spet uspelo? Ali je knjiga dobra in zakaj je to knjiga z najlepšo naslovnico vseh časov?
Roboti in Asimov, Androidi in Tomc …
Leto 2048. Robbie je eden od 40.000 androidov, ki so čez noč izgubili svobodo. Vzrok? Nekdo od njih je ubil človeka. Bizarno, saj se morajo ravnati po zakoniku, ki to onemogoča. Začnejo se mučna zaslišanja, podkrepljena z zastraševanjem. Ali res lahko celotno vrsto zaprejo v taborišča zaradi enega incidenta? Jih sploh nameravajo izpustiti ali je vse skupaj del večjega načrta, katerega cilj je, da bi se androidov dokončno znebili?
Isaac Asimov je v svoji knjigi Jaz, robot postavil tri zakone robotike. Večina del, ki se ukvarja z distopično prihodnostjo, ki ji vladajo roboti, jih uporabi za svoje. Trije zakoni robotike so:
- Robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem.
- Robot mora ubogati ukaze, razen če so v nasprotju s prvim zakonom.
- Robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima zakonoma.
Androidi čutijo v barvah: Jaka Tomc, založba Proksima, 264 strani.
Čeprav so se zakoni tudi popravljali in ponekod tudi spreminjali, so v osnovi vseeno ostali enaki. In s previdnostjo med branjem sem pričakoval, kako jih bo v Androidih uporabil avtor. Lahko bi rekel, da sem bil celo zelo zadovoljen, ko jih je dejansko navedel in s tem takoj zatrl enega od mojih dveh »dvomov«. Prvi se je kot rečeno dotikal robotov in sorodnih del v tem žanru. Jaka Tomc je tu pametno zavil v ulico, kjer lahko njegovo knjigo gledamo kot enega izmed vstopov v univerzum. Če to ni bil njegov namen, pa se lahko pretvarjamo, da je tako in smo še bolj zadovoljni. Drugi dvom pa je bil dolžina knjige v povezavi z zgodbo. Androidi čutijo v barvah ima le 264 strani, kar pa je obenem dobro in slabo. Slabo zato, ker si želimo še in dobro, ker med branjem ni padca tempa ali dolgočasnosti.
In prav pri dolžini knjigi je fantastično to, koliko odličnih stvari je Tomc stisnil v kratek obseg. Kratko in sladko. Raziskujemo svet, ki nam ga razkriva, obenem pa se v podanih situacijah sprašujemo o svojih odločitvah, če bi se sami znašli v njih. Bi naredili tako ali drugače? Se strinjamo s tem ali ne? Od prvega zapleta do končnega razpleta smo ujeti v dogajanje, ki je ogledalo dogajanja naše družbe. Takih ogledal najdemo v knjigi kar nekaj, na nas pa je, ali jih bomo opazili ali ne.
Kar se tiče same zgodbe, je dolžini primerna. Začne se hitro, dogaja se hitro, konča pa se malo bolj počasi, da lahko vse to zaužijemo. Dober bralec bo knjigo prebral v enem branju ali enem dnevu. In tako je prav, ker tako lahko pade v svet, kjer med ljudmi živijo roboti. Slika sedanjosti s prikazom prihodnosti na ramenih napak preteklosti. Fantastično. Brez dvoma pa si želimo, da bi bila zgodba še bolj razpotegnjena in nekatere ideje še bolj raziskane, a v življenju pač ne dobimo vsega, kar si želimo ?.
Androidi čutijo v barvah je ne le odlično branje in slovenski pionirček v svetu robotske fantastike, temveč ima tudi najlepšo naslovnico vseh časov. Za tiste, ki so vizualni tip človeka, bo ta knjiga ob vsakem obisku knjigarn/knjižnic padla v oči. Poleg tega je obvezno čtivo slo-ZF žanra in podpora slovenskemu avtorju, ki je znova navdušil.
Recenzijo nam je omogočila založba Proksima.
Urednik portala Student.si
