O ukinitvi političnih strank je kratek esej Simone Weil, ki je izšel pri založbi Sanje. S spremno besedo Primoža Viteza se prične njen esej iz časov druge svetovne vojne, ko se je morala umakniti v London zaradi groženj iz nacistične Nemčije. V svojem eseju analizira strm vzpon stranke NSDAP, ki je preoblikovala nemško zavest in državo ustvarila v morilski stroj.
Simone Weil z esejem iz njenih najboljših časov
Simone Weil je Albert Camus opisal kot zadnjo veliko dušo našega časa in morda je imel prav. Filozofinja in politična aktivistka Simone Weil nam v eseju O ukinitvi političnih strank, ki je izšel leta 1942, ponudi prav to – ukinitev političnih strank. Po tem, ko se je v študijsko uspešni mladosti že kmalu pričela soočati z razglašanjem o njeni politični naklonjenosti in osebnosti (rdeča kristjanka, komunistka, socialistka, mistikinja in druge »žaljivke«), je v zadnjih letih življenja prebegnila v ZDA in od tam v London. Prav tam naj bi nastala njena najboljša dela, ki bi jih bilo še mnogo več, če je ne bi doletela mnogo prezgodnja smrt.
Kratki esej o nujni ukinitvi vseh političnih strank je Simone Weil napisala v Londonu, kamor se je bila prisiljena umakniti pred nacistično grožnjo in vseevropskim pogromom nad Judi. Kot angažirana opazovalka političnih mehanizmov se je priključila Charlesu de Gaullu in skupini intelektualcev, ki je snovala povojno ureditev francoske republike in drugih evropskih demokracij.
O ukinitvi političnih strank Simone Weil
Za temelj svojega eseja je izbrala vzpon Hitlerjeve stranke NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei). Če laž dovolj ponavljaš, bo postala resnica. Laž je bila skupno dobro in Velika Nemčija, ki so ji v času hude krize nasedli prav vsi. Krog enako mislečih se je oblikoval in se v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz dneva v dan ožal. Kaj je nastalo iz tega nam je poznano, čeprav se včasih zazdi, da ne povsem zadosti. Svojo tezo, da bi se morale politične stranke ukiniti, podpira s samim pomenom demokracije in politike. Delati v dobro ljudi in predvsem biti v službi ljudstva. Simone Weil se vpraša, ali so politične stranke res edini način, da demokratično ljudstvo izrazi svojo voljo in pride do želenega cilja?
Simone Weil: O ukinitvi političnih strank, prevedel Primož Vitez, založba Sanje, 64 strani.
Aktualen tudi po toliko desetletjih
Esej je predvsem kratek, a vsekakor poln znanja, ki bo bralca lahko pustil nekoliko bolj praznih rok. Po prebrani izdaji se mi je zdelo, da gre bolj za vhodna vrata v nekaj večjega. Morda v njena preostala dela ali pa v dela, ki se ukvarjajo s političnim in demokratičnim vprašanjem v težkih časih. Če se je založba Sanje v zadnjih dveh letih kje še posebej izkazala, je to v predstavitvi del, ki so kljub pretečenemu času še vedno tako aktualna. O ukinitvi političnih strank je lep primer branja, ki bi se ga morali v življenju lotevati vsi in to pogosteje, kot sicer. Morda z branjem strokovnih del ne bi prišlo do določenih situacij, na kar bežno cilja tudi čudovita spremna beseda Primoža Viteza.
Recenzijo nam je omogočila založba Sanje.
Urednik portala Student.si
