Pisateljica Mojca Rudolf se vrača na Irsko z nadaljevanjem uspešnice Solze, ki jih ni. V drugem delu serije Temačne skrivnosti Irske, ki ga je naslovila z Nasmeh, ki molči, se odpravi globlje v zgodbo družine sredi vse prej kot idilične irske dežele.
Temačna skrivnost Irske se nadaljuje
Prvi del bralcev zaradi tematike ni pustil ravnodušnih, nikakor pa ne moremo reči, da ni navdušil – ker je. Ena najbolj izposojanih (slovenskih) knjig v preteklem letu in Mojca Rudolf je, kot že večkrat v pisateljski karieri, ponovno dokazala, kako močne so lahko slovenske in predvsem samozaložniške knjige. Nasmeh, ki molči je tako nadaljevanje zgodbe prvega dela, četudi bi ga lahko brali kot samostojno knjigo ali prvega od obeh izdanih. Avtorica je namreč ubrala pot, kjer bo bralcem prve knjige branje vsekakor lažje, a hkrati ne bo oteženo tistim, ki bi (ponesreči) poprijeli za drugo v seriji.
Bilo jih je šest. Pravzaprav sedem, a zadnje je bilo bolj navodilo in sestavni del šestega pisma. Prihajala so točno. Najbrž bi po tem, kdaj so padla v poštni nabiralnik, lahko nastavil uro, če bi že takoj ugotovil, kakšen ritem bodo imela. Vsak ponedeljek jih je našel.
Nekatera od pisem so bila odkrito grozilna, druga so bila polna maščevalnosti, a prav vsa so ga spomnila na davno preteklost. Na to, kakršen je bil. Na vse napake, ki jih je storil v življenju.
Včasih je dobro začeti z nečim, kar pa bi vseeno lahko predstavljalo manjšo težavico med branjem. To predstavljajo liki, ki jih ni malo, a jim skrivnostnost doda občutek, da v sebi skrivajo nekaj več in da so med seboj povezani bolje, kot si sprva mislimo. Ponekod se lahko zgodi, da bi se lahko izgubili v imenih, kar je težava, ki se reši precej enostavno – knjigo preberi v enem zamahu.
Skozi zapleteno in skrivnostno zgodbo do srčike zapleta in človeškosti
Ponovno se v ozadju (tudi ospredju) zgodbe pojavljajo Težave, severnoirski spor, ki se je pričel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in povzročil na tisoče smrtnih žrtev in nešteto posledic. Tako so, verjetno še bolj kot v predhodniku, jasne posledice, ki so nastale iz spora. S pomočjo večnitnega pripovedovanja in prepletanja izpovedi likov lahko zgodbo spremljamo z več vidikov. Za razliko od mnogih knjig pa tu prednjači dejstvo, da ena ni manj zanimiva od druge ali obratno. Resda so del celote, ki si jo je zadala avtorica, a ne nastopajo druga proti drugi temveč hodijo vštric za tvorjenje celostne zgodbe.
In kot je bilo v prvem delu, je tudi tokrat, zadnjih štirideset strani vrhunski zaključek. Predvsem pohvalno je dejstvo, da zgodba ne igra na princip presenečenja temveč se skozi vlečenje rdeče niti nepričakovano-pričakovano izpelje do konca in bralca nagradi za trud. Zdi se, da nam je uspelo skupaj in želimo si več.
Nasmeh, ki molči: Temačna skrivnost Irske 2. del – Mojca Rudolf, samozaložba, 291 strani.
Na trenutke kriminalka in na trenutke skrivnostni triler, ki je za odtenek drugačen od predhodnika, a nič manj udaren. Tematike so nekoliko bolj globalne, saj je jasen vpliv prej omenjenega spora, liki pa se vseskozi ukvarjajo z življenjskimi težavami. In tako skozi neverjeten zaplet, skorajšnje prekletstvo družine, vidimo, da gre zgolj za ljudi. Nasmeh, ki molči je življenjska zgodba, vpeta v skrivnostno kriminalko, ki ne skopari z grozovitostjo hudih trenutkov (ti nikoli niso groteskni), obenem pa se ne obotavlja biti čustvena ali pristna.
Še ena kakovostna knjiga Mojce Rudolf
Mojca Rudolf se je po prvi uspešnici vrnila k zgodbi, ki je pretresla njo in nas. Nasmeh, ki molči ni enostavno branje, vsekakor pa je – tako kot Solze, ki jih ni – nujno branje za razumevanje odličnosti slovenske kriminalke. Če pišemo hvalospeve o Demšarju, Golobu in Svetek, potem naj štiriperesno deteljico zaključi prav Mojca Rudolf. Dobre stvari so poplačane in to naj ne velja le za nadaljevanje te knjižne serije temveč tudi za njen status v slovenski literaturi.
Recenzija knjige Nasmeh, ki molči.
Urednik portala Student.si
