Ob porastu self help in productivity kulture se zdi, da vzporedno narašča tudi pritisk, da moramo čim več brati. Ljudje, ki več niso vključeni v izobraževalni sistem masovno kupujejo New York best sellerje, kot je knjiga Atomske navade Jamesa Cleara.
Velikokrat pa ljudje precenjujemo svoje zmožnosti in knjige kupujemo hitreje, kot jih beremo. K naši neuspešnosti doprinesejo tudi napake, ki jih delamo med branjem. Kaj hitro se zaradi njih zataknemo pri nekem poglavju ali odstavku in obupamo ter knjigo odložimo ali vrnemo. Še huje je, če branje v celoti zasovražimo. Kaj torej ustavi naš bralni proces?
Beremo zaradi zunanjega pritiska
S tem se prvič srečamo v šoli. Domača branja, bralna značka in branje učbenikov mnoge že v osnovni šoli napolni z odporom do branja. Učitelji nam govorijo, da je neko branje »obvezno«, »poučno« ali »esencialno«. Redkokdaj nam je tudi zabavno in zanimivo. V srednji šoli se spopadamo s klasiki, ki jim ponavadi nismo mentalno dorasli. Tako zlahka zasovražimo Camusa, Cervantesa ali Tolstoja.
Če za branje nimamo notranje motivacije, se je lotiti zahtevne knjige težko. Z branjem odlašamo ali pa napredujemo, a imamo ob tem občutek, da nič ne razumemo. Zato je pomembno pri sebi razjasniti -pa tudi če se zdi še tako banalno- zakaj sploh beremo. Tako se lotimo Uliskesa in smo močno prepričani, da nam bo uspelo, saj naravnost obožujemo študiranje Joycovih ugank in namigov. Če se nam prileže lahkotno branje na plaži bomo posegli po eni izmed stoterih romanov Sophie Kinsella.
Pomembno je, da beremo, kar nam je všeč, nas zanima in je primerno našemu bralnemu razumevanju. Na tak način se že v začetku ne obsodimo na neuspeh.
Beremo le eno knjigo hkrati
Najbrž na to sploh nisi pomislil, ampak branje več kot ene knjige hkrati je precej koristno. Lahki se nam zalomi ali ustavlja z neko biografijo. Po 30 poglavjih smo naveličani faktografskih podatkov in si zaželimo drugačnega branja. Knjigo lahko mirne vesti za kak dan odložimo in nadaljujemo s stripom, ki nam bo zgodbo hitreje razvil.
Alterniranje med različnimi žanri in stili pisanja je lahko v pomoč predvsem bralcem, ki se hitro naveličajo in imajo radi stimulativno branje. Kaj hitro se jim tako nakopiči tudi po 5 različnih aktualnih knjig na nočni omarici in s tem ni prav nič narobe.
Vztrajamo zaradi napačnih razlogov
Ko je knjiga pretežka ali preslabo napisana, to ugotovimo dokaj hitro. Neumno je, da se še naprej trudimo, samo da bi jo dokončali. Da se lahko pred literarnimi navdušenci pohvalimo, da smo prežvečili Dickensa. Da napredujemo v Goodreads letnemu izzivu. Nekoč sem dobila zlat nasvet od knjižničarke: če knjiga ne postane napeta do 50. strani, potem tudi kasneje ne bo.
Ne poskusimo alternativnih načinov branja
Včasih nam pozornost uide in se zdi prenaporno brati črke in jih povezovati v besede. Stavki si med seboj nočejo pomensko slediti. Takrat je najlažje vreči puško v koruzo in vžgati Netflix. Toda ni nujno, da je tako.
Nekateri bi rekli, da je to sicer goljufanje in da ne šteje kot pravo branje. Toda če se ti na koncu dneva uspe prebiti skozi knjigo, to mora šteti kot uspeh, mar ne? Ker vsi načini konzumiranja in procesiranja informacij ne odgovarjajo vsem, se ne zadržuj pred poskušanjem novih metod branja. Posezi po e-knjigah oziroma dlančniku, saj je lažje prenosljiv kot 2 knjige s trdo vezavo v torbi. Poleg tega te bo morda privlačil, če si navdušen uporabnik tehnologije. Če se utrudijo tvoje oči in ti misli bežijo ali pa si preprosto slušni in ne vidni tip – prisluhni audio knjigi. Angleške verzije, še posebno klasike, lahko najdeš že kar na Youtubu.
Ne oddaljimo se od poznanega
Kot sem že omenila, vsem ni povšeči ista literatura. Včasih se je treba prisiliti, da poiskusimo nekaj novega. Kdo ve, morda boš resnično užival v branju mange, pa je nimajo v tvoji domači knjižnici. Morda te pritegne fikcija, čeprav prisegaš na poljudnoznanstvena dela. Lahko zamenjaš osladne romane s srhljivkami. Eksperimentiraj z različnimi pisateljskimi slogi. Izzovi se, da letos prebereš vsaj 2 deli, ki ju normalno ne bi izbral. Lahko posežeš tudi po torbah ali paketih presenečenja, ki jih knjižnice pogosto ponujajo v poletnem ali zimskem času.
Beremo preveč analitično
Komu ne gredo na živce neskončni opisi prostorov in zgradb, notranje opreme ali podeželske krajine. Razvlečeno predstavljanje oseb ali njihovega zunanjega videza od fizičnih značilnosti pa vse do najmanjših podrobnostih na njihovih oblačilih. Še posebno romani iz starejših književnih obdobij prednjačijo s temi značilnostmi, na primer tisti iz realizma ali naturalizma.
Če v teh opisih ne uživamo, jih lahko preprosto spustimo! Če se nam vlečejo dialogi polni praznih vprašanj in vljudnih odgovorov, jih preskočimo. Če nas ne zanima določeno poglavje o življenju Michelle Obama, ga zgolj prelistamo. Naučimo se veščine hitrega branja. Tako prihranimo čas in energijo, ki jo lahko porabimo za branje drugih knjig napisanih v boljšem slogu. Preveč jih je na tem svetu, da bi se prikrajšali zanje.
Ne beremo znova
Sama sem se vedno držala proč od ponovnega branja iste knjige. Zdelo se mi je, da vsebino že poznam in zato nima smisla izgubljati časa. Potem pa sem bila zaradi študijskih obveznosti primorana znova prebrati neko klasiko. Presenetilo me je, kako sem tokrat doživljala isto zgodbo.
Bolj sem bila pozorna na malenkosti, ki sem jih prvič spregledala. Spominjala sem se, kaj sem si prvič mislila ob branju določenih odstavkov ali celo povedi in se čudila, koliko sem dejansko že pozabila. Najzanimivejše mi je bilo, kako se je z minulimi leti spremenila moja perspektiva in mnenje o zgodbi ter osebah. Tudi pisateljev slog sem dojemala in analizirala na drugačen način. Zdelo se je, da je knjiga ostala ista, jaz pa sem jo brala kot druga oseba. Spoznavala sem preteklo bralko v sebi in hkrati opažala spremembe, za katere nisem vedela, da so se zgodile.
Ne pogovarjamo se o prebranem
Zadnja napaka, katero zagrešimo skoraj vsi, je, da o prebranem ne diskutiramo. Vtisi in impresije ostanejo v nas, neverbalizirani in tako počasi izginejo v pozabo. Marsikdaj se lahko počutimo krivo, če nam delo ni všeč. Da smo preneumni, da bi ga razumeli ali pa obžalujemo, da smo vložili toliko truda v nevreden kup starih papirjev.
Toda s tem ni nič narobe. Slabi pisatelji obstajajo! Kontroverzne zgodbe prav tako. In še bolj pogoste so razdvojene večslojne osebe, ki nas hkrati pritegnejo in odvračajo. Mnenje bralca je izjemno veliko vredno. Hkrati pa tudi delikatno, saj hitro kaj vpliva nanj in ga spremeni. Naučiti se moramo zagovarjati naše stališče, tudi če je to nasprotno kritičnim ocenam.
Pogovarjamo se lahko z našimi vrstniki, sošolci, sosedi, penpali, družinami. Pridruži se literarnim večerom lokalne knjižnice, kjer boš zagotovo prejel input različnih generacij. Naredi pakt s prijateljem iz druge države, s katerim se ne vidita pogosto. Izberita si čtivo in ustvarita mali knjižni klub. Tako ostaneta v stiku in si priskrbita temo za pogovor.
Diskutirati o prebranem in menjati naše poglede pomeni igrati ping pong. Potiskati žogico naprej in s tem igrati igro. Biti zverziran v zagovarjanju svoje perspektive je govorniška spretnost, ki ti bo prišla prav tudi na drugih področjih življenja. Če si zmožen reflektirati o prebranem, pomeni da znaš samostojno in kritično razmišljati. Ker konec koncev, če o prebranem ne znamo nič povedati, tega v resnici sploh nismo prebrali.
Novinar
