Vsak bralec v svojem življenju prebere nekaj knjig, ki ga zaznamujejo oziroma mu zaznamujejo določeno obdobje. Tu ne gre nujno za visoko kvaliteto, morda zgolj za čustveni vpliv pisanih besed, ki sestavljajo tistih nekaj sto strani papirja. Pomembna je vsebina. In ne glede na to, kako močno se lahko trudiš pri vsaki naslednji knjigi avtorice ali avtorja, občutka tiste prve prebrane ni moč preseči. To ne pomeni, da niso boljše, le tebi ne pomenijo toliko. Zakaj? Mogoče so to pričakovanja (najverjetneje so to pričakovanja). Tako je včasih boljše pričakovati nič in ne boš razočaran. Ampak pri knjigi Patricije Fašalek ni šlo brez pričakovanj, čeprav gre za njeno prvo literarno delo. Včasih sogovorniki dajejo vtis, da bo njihovo delo nekaj najboljšega, kar si užil v življenju. In Melanholija jazza je točno to.
Patricija Fašalek v knjižnem prvencu spomni na irsko megazvezdnico literature
Slovenska Sally Rooney je rojena. Naj bo sestrski primerek tega stavka uporabljen za naslov prispevka, čeprav se z njimi strinjam le delno. Vzporednice z irsko literarko vleče tudi Irena Štaudohar, ki je spisala spremno besedo za knjižni prvenec Patricije Fašalek. In medtem, ko lahko napišem, da gre za slovensko Rooney, se istočasno lahko sporečem z lastnim zapisom, saj gre za drug stil, drugo osebo, druge dogodke in drugo… skoraj vse. Razen tega, da gre za življenje mlade osebe v času odraščanja in iskanja samega sebe. Ti občutki so ostali isti in nekako je avtorici »melanholije« uspelo poustvariti vse tisto, kar je iz avtorice »normalnih ljudi« ustvarilo megazvezdo.
Patricija Fašalek: Melanholija jazza, založba Kulturni center Maribor, 223 strani.
Melanholija jazza nas potegne v Pariz, v življenje mlade Lare
»En mesec ima. En mesec samote, tavanja po ulicah velikega mesta in uživanja življenja. En mesec, namenjen samo in zgolj njej, da se naužije, spočije in ozdravi melanholije, preden se ponovno vrne v nekaj, čemur ljudje pravijo »pravo življenje«,« zapiše uvodno poglavje v Melanholijo jazza, kjer spoznamo Laro, mladenko, ki se iz Slovenije po končani univerzi preseli k babici v stanovanje sredi Pariza.
In prav prvo poglavje uspešno sestavi fresko njenih želja, pričakovanj, skrbi in dvomov. Čeprav pristopi z veseljem, navdušenjem in pričakovanjem, se hitro znajde v razmisleku o babici, ki ni izpolnila njenih pričakovanj. »Ni spraševala, zakaj: stari starši se ne sprašujejo, zakaj jih bo vnukinja obiskala, sprašujejo se samo takrat, kadar jih ne obišče,« si misli Lara. Babica pa generaciji primerno misli v drugo smer – otroci, partner in služba. Preprosto in jedrnato. Tisto, kar smo slišali že vsi mladi, in odvzeto vse strasti, pustolovščine, romantike in napetosti.
Lara se je po razpadu zveze in končanem faksu prestrašena in tesnobna odpravi v Pariz, da ‘bi si odpočila’ v praznem stanovanju svoje babice. Vse okoli nje se zdi odtujeno in nesmiselno, dokler v stanovanju ne najde zvezka dekleta po imenu Lea, ki je tam stanovalo pred njo. Medtem ko prebira nikoli odposlana pisma neznanemu fantu, se sooča z mislimi njene sovrstnice, ki se je po faksu odpravila na prostovoljstvo na jug Francije, vendar promovirane vrednote niso sledile dejanskemu vedenju ljudi v organizaciji, ki naj bi pomagala ljudem. S pomočjo zapisov, kjer sicer bojevita in odločna Lea izraža svojo osamljenost, izgubljenost, obsojanje drugih žensk in nezadovoljstvo nad agresivnim šefom, ki se grdo obnaša do svoje partnerke, začne Lara prevpraševati svoj pogled na svet, odvisnost od zaljubljenosti ter strah pred prihodnostjo.
V svoji sobi Lara najde zvezek, v katerega je pisala njena predhodnica v tej sobi sredi Pariza. Lea, ki piše pisma svojemu Theu. In Lara začne živeti trojno življenje – skozi resnico, skozi pričakovanja in skozi besede druge osebe. Avtorica z neverjetno lahkotnostjo prestavlja med Leinimi zapisi in Larinem branju ter kasneje Larinem življenju in njenem pisanju. Skozi pisma, a veliko bolj doživeto in pristno, doživljamo zgodbo obeh stanovalk te sobe v Parizu. Ena s službo, ki ji ne daje zadoščenja, druga s službo, ki živi le v njenih mislih. Bodo pričakovanja družbe in družine počakala na njeno izpolnitev sanj ali bo vsega konec še preden ji nekdo reče, da je njeno odlašanje babici zgolj v finančno breme?
»Draga Lea, sedaj si želim, da bi tvoja pisma prebrala takoj, vse na en mah, morda bi bilo kaj drugače. Morda pa ne, morda se je zgodilo vse točno tako, kot se je moralo,« v zadnjem pismu piše Lara, ki je v tem času postala neznana prijateljica in zaupnica svoje pisemske sogovornice. Ampak do tam je še dolga in naporna pot, saj so vmes tekle nitke življenje, kot je davno tega pela Marija Ahačič Pollak. Čeprav se zdi Lara okolici odrasla, še vedno išče nasvete in vodenje, ki pa ji ga starejša babica ne more dati v želeni obliki, prav tako ne starši, ki so še v Sloveniji. Želi si več, istočasno pa ne ve, kaj točno mora v življenju zdaj storiti, da bo zadostilo hrepenenju znotraj nje.
Prava pot življenja? Le kakšna je ta pot
V Trainspottingu »Rent Boy« Ewana McGregorja beži pred policisti in narekuje eno najbolj ikoničnih uvodnih špic v filmskem svetu. Izberi življenje, izberi službo, izberi kariero, izberi družino. Patricija Fašalek se ukvarja z vprašanji, ki pestijo mlajšo generacijo, ki ne bo doživela lepih cen stanovanj, garantirane redne zaposlitve in nizkega stroška osnovne košarice živil. Zanimajo jo misli mladenke, ki bi rada svoje življenje prepustila knjigam in se pri tem ne povsem uklonila pričakovanjem družbe o vlogi ženske v njej. Skozi Laro vidimo način življenja dan za dnem, ki »Carpe Diem« obrne v neko zasanjano smer brez jasnega cilja. Še vedno živi vsak dan posebej, a ne kot, da je zadnji. Če se bo jutri pojavilo nekaj, bo to problem oz. rešitev jutrišnjega dne, a vsekakor skrb in razmislek današnjega. Lara je marsikdo, in pri tem ni edina, saj je marsikdo tudi Lea. Marsikdo je tudi Paulo in marsikdo je Adele.
Življenje je težko, mora biti. Če ne bi bilo, se ne bi naučili nič. Tega se Patricija Fašalek skozi svoje like zaveda, istočasno pa se sprašuje, ali je to res normalno in resnično občutje. Liki se preprosto prebijajo skozi dneve in upajo na tisti boljši jutri, ki ga v Parizu, izžetem romantike in polnim sle po zaslužku, ne bodo dočakali. Tu ti občutki spominjajo na dela Elif Shafak, kjer romantiziranju vsakdana dopuščamo le do tja, kjer se začne kruta realnost.
Melanholija jazza je vodič za mlade, zavit v odličen prvenec
Melanholija jazza je izvrsten prvenec, izvrstna knjiga in nekakšen vodič po razumevanju mladih, ko končajo svojo študijsko pot. Kaj storiti, ko je konec faksa? Kje so službe? Kaj je moj cilj v življenju? Ima vse sploh smisel? Patricija Fašalek se v svoji prvi knjigi sprašuje o eksistencialnih rečeh, a ne pusti, da jo to omeji pri iskanju odgovorov. Njeni liki so dodelani in zanimivi, polni mladostniških skrbi in upanja na boljši jutri. Ker to je vse, kar lahko storimo, kajne? Upamo, da bo bolje, ker prostora za kaj več ni v naših rokah. Ob tem jokamo in v tem smo sami, ker svet se ti zdi blizu le, ko si naivno navdušen nad življenjem.
Recenzijo nam je omogočila založba Kulturnega centra Maribor.
Urednik portala Student.si
