Majski esej na maturi iz slovenščine se vztrajno bliža in verjamemo, da postajajo dijaki in njihovi starši vse bolj nervozni. Toda v vsej maturitetni zmešnjavi se za trenutek ustavi ter umirjeno razmisli o delu, ki ga predstavljamo v prispevku.
Veliki briljantni valček Draga Jančarja je resnično eno izmed boljših dramskih del, ki so nastala izpod rok slovenskih pisateljev.
Ta čudovita in provokativna družbenoanalitična drama je postala klasika, ki je bila sicer spisana v času, ko je evropskim komunističnim režimom kazalo vse slabše, je pa gotovo aktualna še danes, saj zelo lepo in seveda zelo ironično preslika vsakokratne družbene razmere in razmerje med posameznikom in državo.
Norišnica, ki ne izvzame nikogar
Ker vemo, da ste maturanti vestni in si boste dramo gotovo prebrali, o vsebini ne bomo predolgo razpredali. Pa vendar si jo na kratko oglejmo zaradi ostalih bralcev, ki jih morda to Jančarjevo delo pritegne.
Simon Veber, glavni junak drame, je prisilno hospitaliziran v zavod z imenom Svoboda osvobaja. Tam hranijo njegovo raziskovalno delo ter poročilo o vsakršnih njegovih izjavah, iz česar sklepajo, da simpatizira z osrednjim likom svojih raziskav, poljskim vstajnikom Drohojowskim. Simona hodi v zavod obiskovat žena Klara, ki je pristala in podpisala, da bo začasno ostal v zavodu. Prepričana je, da njen mož potrebuje terapijo, ki ga bo ozdravila alkoholizma in njegovih izpadov. Simon spozna, da ga hočejo v zavodu razosebiti in navsezadnje tudi pohabiti. Doktorja, bolničarja Volodjo ter ženo Klaro poskuša zaman prepričati, da z njim ni nič narobe. Pritiski nanj se večajo, nato pa se zgodi poseg, ki Simona usodno zaznamuje. Da ne razkrijemo preveč, bodi to dovolj. Zakaj in kako pride do tistega briljantnega valčka, ki ga naslov obljublja pa si poglejte sami. Ne bo vam žal!
Kako so osemdeseta zaznamovala dramska besedila
Preden se zares podamo v razmišljanje o pomenu drame, si na kratko poglejmo razmere osemdesetih let prejšnjega stoletja. Te bodo lepo orisale razloge, zakaj so drame, kot je Veliki briljantni valček in njej podobne, nastajale v precej velikem številu.
Jančar je, kot rečeno, pisal dramo v slutnji in pričakovanju nekega konca – ne da bi mogel vedeti, kdaj bo do njega prišlo. Tudi preostala Jančarjeva literatura osemdesetih let je bila v znamenju sveta na prehodu, torej sveta, ki je, kar zadeva povojno ureditev, propadal, hkrati pa so se že kazali jasni obrisi nove, bolj kapitalistične Evrope. Dramski tekst je nastal leta 1985 in bil takoj dvakrat uprizorjen. Le štiri leta kasneje je padel berlinski zid, še dve leti zatem pa je spremenjen evropski politični zemljevid bistveno dopolnil razpad Jugoslavije.
To razburljivo desetletje je svojo raztreseno zmedenost, tako pod površjem kot na njem, seveda kazalo tudi na drugih področjih. V popularni kulturi sta bila najglasnejši punk in zagrebški novi val, v družbenih teorijah pa so se grmadili koncepti, ki so utrjevali civilno družbo. Vrstili so se protesti, peticije in javna pisma. Očitno je bilo, da totalitarna država poka po šivih, čeprav so bili vzvodi zlasti vojaške moči še trdno v rokah represivnih institucij, ki so po Titovi smrti edine ostale razmeroma neomajane.
Jančarjevemu Valčku se je mogoče dovolj dobro približati prav z upoštevanjem te dvojne atmosfere. Na eni strani imamo splošno širjenje zavesti o nujnosti političnih sprememb, na drugi pa občutek nemoči spričo represivne moči države. Jančar je postavil na oder prav to situacijo: »problematičen« posameznik, glavni lik zgodovinar Simon Veber, ki raziskuje neko uporniško osebnost, poljskega vstajnika Drohojewskega iz prve polovice 19. stoletja, ko je bila Poljska nesvobodna – se znajde v nekakšni umobolnici, prisiljeno hospitaliziran.
Svoboda osvobaja
Igra se dogaja v zavodu z imenom Svoboda osvobaja. To ime spominja na cinične in dejansko grozljive napise nad vrati nacističnih koncentracijskih taborišč – Delo osvobaja. Jančar pa naj bi, kot pravi Lado Kralj, preko nacizma meril na komunizem, šlo naj bi za ustanovo, kamor so v Sovjetski zvezi zapirali preveč kritične posameznike. V drami gre za psihiatrično ustanovo zaprtega tipa, iz katerega ni vrnitve. V njej »zdravijo« oziroma preosebljajo družbi škodljive osebe. Dogajanje je postavljeno v sodobnost; strnjeno in omenjeno je na čas od ponedeljka do ponedeljka.
Za kratek trenutek se postavimo še na drugo stran zgodbe, ki jo poosebljajo zaposleni v ustanovi. Na tej drugi strani so konformističen Doktor, zgled instrumentaliziranega uradnika, bolničar Volodja, ki ima nenavadno velika pooblastila, Simonova žena Klara, ki predstavlja kolaboracijo zunanjega sveta z ustanovo, in zlasti »izvedenca za metaforo«.
Tako predstavlja umobolnica celovit sistem, po katerem deluje totalitarna družba. Znamenita misel, ki jo izreče Volodja (»Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.«), povzema represivno naravo enoumne oblasti, ki lomi kritične drže in zaustavlja individualne pobude.
Naslov Veliki briljantni valček pa je aluzija na skladbo Frederica Chopina z naslovom Grande valse brillante v Es-duru. Andrej Inkret pravi, da je Chopinov valček v drami prisoten kot metafora za odsotno, za »drugačno«, za željo, svobodo ter tudi za izgubljeno identiteto (Simona pohabijo in postaja vse bolj podoben poljskemu uporniku, ki ga je preučeval).
Kdo pa je poljski vstajnik, ki je Simona spravil v norišnico?
Za konec morda še beseda ali dve o Drohojowskem. Seweryn Drohojowski naj bi bil poljski oficir v Napoleonovi armadi. Novembra 1830 se je udeležil varšavske vstaje proti Rusiji, leta 1833 pa je emigriral. Pot ga je vodila tudi preko slovenskega ozemlja. Med potjo naj bi si dvakrat zlomil nogo, v njej naj bi se mu zaredili črvi, ker se ni nihče od mimoidočih zmenil zanj, ko je ležal v jarku in po vsej verjetnosti so mu morali nogo amputirati. Pričevanje o njem je ohranjeno v korespondenci Poljaka Emila Korytka.
Poljski vstajnik Drohojowski torej nekako povzema celotno sporočilo te metaforične drame. Je do skrajnosti groteskna podoba nezmožnosti posameznikove svobode in akcije v imenu svobode v odčaranem svetu Velikega briljantnega valčka. Srečno na maturi in uživajte v branju!
Novinar
